Dovolj je tega, rovtarji!*

Foto: Primož Lavre
Foto: Primož Lavre

V Rovtah je preteklo soboto in nedeljo potekala prireditev ob 20-letnici postavitve obeležja z imeni krajanov, nezakonito pobitih po drugi svetovni vojni, 70-letnici domobranstva v Rovtah in Sloveniji ter evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Nedeljska spominska slovesnost je zaradi nagovora predsednika SDS Janeza Janše in protizborovanja na čelu z zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem dobila precej večjo medijsko pozornost, kot bi jo sicer. Ko na dogajanje gledam z nekaj časovne distance, sem predvsem globoko prizadet, ker se trpljenje in nezaceljene rane malih ljudi zlorablja za ohranjanje oz. nabiranje točk, glasov, »všečkov«, sledilcev, kapitala …

Politična instrumentalizacija nerešenih travm

Kaj je namreč politikom in mnenjskim voditeljem laže kot to, da pri občutljivih nerazrešenih vprašanjih – npr. v zvezi z nerazčiščeno travmatično preteklostjo – s svojimi sporočili (govori, izjave, slogani, simboli itd.) razvnemajo strasti ljudi, slikajo črno-belo sliko in obračunavajo s svojimi tekmeci. Na ta način ljudi silijo v črno-belo gledanje na stvari in dogodke ter v odločanje za eno ali drugo stran (polarizacija in homogenizacija). Dialog in skupno iskanje resnice je potisnjeno daleč v ozadje ali pa, kar je še huje, sploh ni zaželeno. In kar je najbolj tragično pri vsem tem, konkretna vprašanja žrtev ali njihovih svojcev – npr. kaj se je zgodilo z mojo mamo, očetom, sestro, bratom; kje so njihovi posmrtni ostanki; kako bomo uredili dostojen pokop in grob? – ostajajo neodgovorjena, ljudje razrvani, nasršeni in razklani, trpljenje in rane še večje …

Skrajno neodgovorno in podlo se mi zdi, ko politiki in drugi mnenjski voditelji, katerih poslanstvo je služiti in delati za skupni blagor, iz sebičnih interesov tako grdo zlorabljajo ljudi. Sprevrženost, za katero morda res ni druge razlage, kakor da prihaja od samega hudiča.

Letos spomladi sem si ogledal množično grobišče v Hudi jami in zelo me je pretreslo, ko sem na lastne oči videl posledice okrutnega zločina in sedanji neustrezen odnos države do tega velikega moralno-civilizacijskega problema. O njem je prejšnji teden v pogovoru za Delo zelo kritično spregovoril zgodovinar Mitja Ferenc. Dejal je, da vladna komisija za urejanje prikritih grobišč, ki jo vodi zgodovinar Jože Dežman, »formalno sicer še obstaja, a nima možnosti za delo, niti pristojnosti. Vse niti so v rokah vlade in pristojnega ministrstva za delo.« Zato se boji, da delo ne bo nikoli končano, čeprav je po njegovem mnenju nujno, da prikrita grobišča vrnemo v javni spomin. Simbolna dejanja v obliki načrtovanega spomenika vsem žrtvam vojne v Ljubljani zanj »niso dovolj, saj grobišča večinoma še naprej ostajajo smetišča, javnosti niso znana in niso označena v naravi. To je lahko le nova Potemkinova vas. Spomenik bi moral biti krona pietetnih dejanj, teh pa v minulih desetletjih ni bilo. Zato bo le še eden od simbolov, ki jih bo država postavila v zadnjih dveh desetletjih in s katerimi si bo predvsem poskušala oprati slabo vest.«

K novi kulturi spominjanja in sprave

Zelo se strinjam tudi s Ferenčevim stališčem, da so spravna dejanja »kontinuirano delo na pietetnem, civilizacijskem področju, ki je umanjkalo tako v prvih 45 povojnih letih kot v zadnjih triindvajsetih, po demokratičnih spremembah. Sprava ni, če skuša vsaka stran zgolj potrjevati svoj prav, ampak da si oboji iskreno prizadevajo in pripomorejo k razkrivanju in obeležitvi teh najbolj temnih plati naše zgodovine, četudi se zavedajo, da nanje ne morejo biti ponosni.« Da bi to dosegli, je potreben odprt, miren in odkrit pogovor na osnovi medsebojnega spoštovanja, na kar je med drugim opozoril ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, s katerim smo se prejšnji teden v okviru prostovoljskega tabora pogovarjali tudi o spravi. Le-to po njegovem mnenju v Sloveniji ovira dejstvo, da se nekateri ljudje še danes bojijo oz. večinoma niso vajeni odprto govoriti o travmah iz preteklosti, ker so bili dolgo časa ustrahovani in prisiljeni o tem molčati; k temu pa je treba dodati še slovenski introvertiran značaj. Zaradi vsega tega smo navadno tako dolgo tiho, dokler se jeza v nas ne nakopiči v tolikšni meri, da izbruhnemo v zelo čustvenih in nesramnih izlivih. Primere takšnih izlivov smo spet lahko doživeli v preteklih nekaj dneh.

Mussomeli je prepričan, da bi k spravi pripomogla večja ponižnost na obeh straneh, s tem ko bi priznali, da stvari niso črno-bele – da na eni strani niso samo »izdajalci« in na drugi samo »množični morilci« –, ampak da na obeh straneh obstajajo ljudje in človeškost ter dobri razlogi. Čeprav tudi sam menim, da bi na poti k novi kulturi spominjanja in sprave potrebovali zunanjo pomoč, pa Mussomeli ocenjuje, da smo Slovenci preveč ponosni, da bi kaj takega sprejeli. Poleg tega je po njegovem mnenju tudi bolje za narod, da ob pozitivnih tujih zgledih (npr. iz Južnoafriške republike, ZDA ali Nemčije) sam naredi korake v to smer, saj to krepi narodni ponos. Odhajajočega ameriškega veleposlanika – ki pravi, da ni nehal javno govoriti o teh vprašanjih, tudi ko so mu nekateri to odsvetovali – navdaja upanje, da je to možno, ker je v Sloveniji vedno več ljudi, med katere npr. prišteva predsednika Boruta Pahorja, ki menijo, da je to nujno.

Skratka, dovolj je oholosti, sprenevedanja, izkrivljanja, zavajanja ter prikrivanja in zamolčevanja zločinov, dovolj je zlorabljanja travm ljudi za sprevrženo agitpropovsko delovanje, dovolj je nesramnosti, hujskaštva in netenja prepirov, dovolj je brezbrižnega in nečloveškega odnosa do umrlih in njihovih svojcev, dovolj je okoriščanja …

»Levi« in »desni« rovtarji, dovolj je vsega tega!*

* Izraz rovtar v tem prispevku označuje neuglajenega, neolikanega človeka (prim. SSKJ).