Nemi krik dražgoških žrtev
Pogled na množico pohodnikov, ki v začetku januarja prihajajo v Dražgoše iz doline z Rudna, z Jamnika in iz Lajš po istih poteh kot pred 75 leti nemški napadalci, me navdaja z grozo in strahom. Mnogi izmed pohodnikov se ponašajo s totalitarnim simbolom rdeče zvezde, kot so se v tistih nesrečnih dneh nemški agresorji s svojimi nacističnimi simboli. Sprašujem se, ali pohodniki sploh poznajo resnično ozadje dogodkov, zaradi katerih so namenjeni v to vas. Njihov skrajno površinski odnos do dražgoške tragedije priča o tem, da ne. Bolj so jim mar boni za hrano, ki jih dobijo »izbranci«, kot pa da bi le za trenutek poskušali razumeti, kaj se je pravzaprav dogajalo v tistih težkih januarskih dneh, in sočustvovati z žrtvami in njihovimi svojci. Prireditev, ki bi morala biti žalna komemoracija, je v bistvu veseljačenje ob rohnenju političnih parol. Namesto da bi zazvenele žalostinke, kot bi se spodobilo kraju, kjer se žaluje za ubitimi, že od jutra naprej donijo partizanske bojne pesmi.
Vse to se dogaja pred spomenikom, v katerega so položeni posmrtni ostanki Dražgošanov, ki so jih po bitki zajeli in pomorili Nemci. Nikjer na spomeniku niso napisana njihova imena, na plošči v kostnici je čisto na dnu napisano, da tu leži 40 pobitih Dražgošanov. Brezimno morajo počivati v hladni senci betonskih skladov spomenika. Zato so bili njihovi svojci primorani, da njihova imena napišejo na družinske nagrobnike na dražgoškem pokopališču. To je še en paradoks dražgoške tragedije: posmrtni ostanki dražgoških žrtev brezimno počivajo v kostnici spomenika, na pokopališču pa so navedena imena na grobovih, v katerih ni njihovih posmrtnih ostankov.
Toda ubiti Dražgošani niso samo številka, bili so ljudje z imeni in priimki. Bili so ljudje, ki so bili prisiljeni sprejeti partizane, ko so ti prišli na silvestrovo v Dražgoše. Dražgošani so jih prosili, naj se umaknejo iz vasi, da ne bi izzvali nemškega maščevanja nad vaščani. Vendar so jim partizani na prvem in drugem mitingu (!) vzvišeno zatrjevali, da jih bodo branili in da se jim ni treba ničesar bati. A partizani niso branili Dražgošanov. Ko so Nemci v nedeljo dopoldne prodrli do zaselka Jelenšče iz smeri Lajš, so tam postrelili prve domačine. Borci Bičkovega voda, ki jim je že zmanjkalo streliva, so skriti v bližini opazovali pobijanje, v nedeljo proti večeru pa so se umaknili na Jelovico. V nedeljo zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več! Ljudi so pustili na milost in nemilost nemškim okupatorjem. Prav tako nobeden od partizanov ni prišel v del vasi Pri cerkvi, da bi ljudi opozoril, kaj se dogaja v Jelenščah, da bi se ljudje lahko umaknili iz vasi. In Nemci so v ponedeljek zjutraj pobili tudi moške v vasi Pri cerkvi.
Mineva 75 let od dražgoške tragedije, v kateri je izgubilo življenje 41 domačinov. Umrli so zaradi oholosti vodij Cankarjevega bataljona, ki so jim lažno obljubljali, da jih bodo zaščitili in branili. In zdaj ležijo brezimni pod strašljivim ogrodjem betonskega spomenika, ki namesto kraja miru in spoštljivega spomina za mnoge postaja zgolj razgledna točka, kamor prihajajo ljudje, ki ne vedo, kaj se je v tistih grozljivih januarskih dneh dogajalo v Dražgošah, ljudje, ki tega nočejo vedeti, ljudje, ki jih je zavedel in zlorabil surov komunistični režim, ljudje, ki ne premorejo osnovnega spoštovanja do mrtvih, in tudi ljudje, ki še po 75 letih hočejo resnico preglasiti z lažmi in praznim političnim govoričenjem.
Na plošči kostnice je napis, ki govori »o veliki zmagi slovenskih partizanov«. Vendar na tem kraju ni bilo nobene zmage, bila je samo velika tragedija, v kateri je umrlo 41 domačinov in 8 partizanov. Sramotno je, da na plošči kostnice, v kateri ležijo njihovi posmrtni ostanki, niso napisana njihova imena. Skrajni čas je, da ubiti Dražgošani dobijo mesto, kjer bodo lahko dostojno počivali v miru.
Dokler bomo Slovenci, bodo tudi Dražgoše
Vsako leto poslušam poročila nacionalnih medijev o »proslavi v Dražgošah«. Tudi letos. Nato berem članek: »Nemi krik dražgoških žrtev«, ki ga je napisal Franc Kavčič – priča dražgoške tragedije. Med poročanjem novinarjev o praznovanju 75-letnice dražgoške bitke (7-8.1.2017), ki so se rodili pred nekaj desetletji in zapisom domačina iz Železnikov, je zelo veliko razhajanje.
Povsem neprimerne se mi zdijo besede letošnjega slavnostnega govornika, zgodovinarja Martina Premka. Res partizani ne potrebujejo nobene sprave? Še kako jo potrebujejo, saj se je partizansko gibanje že med vojno, še bolj pa po vojni, izrodilo v svoje nasprotje. Ali res mladi (nekritično) sprejemajo izročilo upora proti okupatorju, stare zamere pa jih ne zanimajo? Ne, mene še kako zanima, kaj se je v Dražgošah zares zgodilo! Sem zaradi tega »miselni klečeplaznik«?
Pod vprašaj je potrebno postaviti ravnanje partizanskega vodstva v Dražgošah – ne samo dejstvo upora proti okupatorju, temveč tudi način tega boja. Odločitve partizanskega vodstva, ki je imela za posledico tako tragične posledice, ni mogoče opravičevati z dejstvom, da so se nekateri Slovenci odločili za domobranstvo. Tudi odgovornosti za povojne izvensodne poboje ni mogoče naprtiti domobrancem, pa naj so bile njihove odločitve še tako zgrešene, temveč so zanje odgovorni tisti, ki so jih izvajali. Kdo je odgovoren, da so grajske kleti, brezna in rovi še vedno zasuti s trupli po vojni umorjenih, ki nimajo svojega groba? Vsakdo, ki prikriva partizanske zločine in še vedno nosi totalitarne simbole in režime, ki so bili na evropski ravni obsojeni, za to prevzema odgovornost. Predlagam, da se državljani organiziramo in zahtevamo prepoved teh organizacij, vsekakor pa nasprotniki države ne morejo biti upravičeni do finančne podpore države. Kot državljan zahtevam, da se to uredi po hitrem postopku.
Strinjam se, da bi morali »domobranci« najprej narediti spravo znotraj svojih vrst, predvsem zaradi infiltriranih udbovskih kadrov. Toda te sprave niso nič manj potrebni »partizani«. Povsem se strinjam s trditvijo: “Ljudje bi bili že davno ‘spravljeni’, če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno”, žal pa govor slavnostnega govornika ni bil pošten, temveč hujskaški. Strinjam se tudi s trditvijo nekdanjega predsednika države g. Milana Kučana, ki je citiral Saša Vuga: »Dokler bodo Slovenci, bodo tudi Dražgoše«. Nisem pa povsem prepričan, da se bomo v nedogled vsi strinjali s pogledom, ki ga že 75 let konstruirajo mediji in slavnostni govorniki v Dražgošah, ki me doslej niso prepričali in jim za resnico očitno ni mar, saj v svojem poročanju ne predstavijo tudi nasprotnih mnenj domačinov, kar je neprofesionalno in neetično. To je resnično klečeplazništvo »višjega nivoja« in nadaljevanje ravnanja komandanta Staneta Žagarja, tudi 75 let po tragičnih dogodkih. To je nedopustno in protidržavno. Žalosti me, da pri tem sodeluje tudi predsednik države in poslanci. Tudi tisti, ki se izgovarjajo, da v Dražgoše prihajajo predvsem ali pa izključno le zaradi rekreacije, vede ali nevede, podpirajo 75-letno graditev lažnega partizanskega mita o Dražgošah in neprimeren odnos do pokojnih talcev ter njihovih sorodnikov, katerim bi se morala država opravičiti tudi za krivice, ki so jih doživljali po vojni, v resnici pa se dogaja nasprotno.
Dražgoško laž podpirajo tudi tisti, ki organizirajo in podpirajo omenjeni miting zgolj zaradi finančnih in drugih koristi. Tudi vsi državljani, ki že 60 let zavestno molčimo in trpimo take manipulacije, smo za svojo pasivnost odgovorni.
Veseli me, da se je oglasil domačin Franc Kavčič, ki pravi, da gre za tragedijo Dražgoš in ne za uspeh Cankarjevega bataljona. Z njim se povsem strinjam, saj je bilo v Dražgošah ubitih 41 domačinov, ostali pa so ostali brez strehe nad glavo, bili zaprti v taborišča ali izgnani, vas pa je bila povsem uničena. Potem, ko so bili Dražgošani zaradi ravnanja partizanskega vodstva, proti svoji volji, na milost ni nemilost prepuščeni okupatorju, se partizani za te ljudi niso borili, temveč so se umaknili na varno. Je to junaštvo? Za Dražgošane se zagotovo niso borili! Za koga ali za kaj so se sploh borili? Je to res bil NOB?
Bogdan Vidmar, Bovec
