Pred nami sta dva praznika – danes je Prešernov dan in tudi “debeli četrtek”, ko se začne pustni čas, ki trajado pustnega torka. Oba sta povezana z maskami.
Na kulturni dan, 8. februarja, si nadevamo maske žlahtne slovenske kulture na pišmeuhovske ali multikulturne ali še vedno od sovraštva spačene revolucionarne obraze. Najprej se vprašajmo, ali neciviliziran narod, ki ni dostojno pokopal svojih mrtvih in je nespoštljivo prekopal »naše, prave« vojne žrtve, sploh sme praznovati kulturni dan. Na mestu pa je tudi vprašanje, koliko časa bomo še smeli praznovati Prešernov dan, s katerim se vsi državljani Slovenije pač ne identificirajo. S tem vprašanjem se utegne v bližnji prihodnosti ukvarjati Ustavno sodišče, ki je o podobni dilemi – praznovanju Božiča – že razsojalo.
Za nadaljnje praznovanje pusta in uganjanje pustnih norčij skrbi niso potrebne. Trdožive poganske maske, ki so preživele njim bolj ali manj neprijazna stoletja krščanstva, znova pridobijo na veljavi. Ne nazadnje je Ptujčanom kurente uspelo uvrstiti na Unescov seznam. Ker je od enega pusta do naslednjega predolga doba, vse skupaj traja približno eno leto, nam je še kako dobrodošla tujerodna poganska noč čarovnic.
Slovenija je resnično nekaj posebnega – tudi kar zadeva maske in karnevale. Ptujskim kurentom, cerkljanskim lavfarjem, cerkniškim Butalcem, prekmurskemu borovemu gostüvanju in drugim starodavnim in novodobnim karnevalom so se pridružile še Padle maske. Te predstavljajo trpeče in krvave like na eni strani ter samopašne oblastnike na drugi. Nekatere maske so izposojene iz Apokalipse, druge iz Orwellove Živalske farme, vse pa nastopajo v epskih razsežnostih.
Posebno pozornost si zasluži novodobni dražgoški karneval, ki je postal tradicionalen in poteka po naslednjih pravilih: posredno in neposredno financiranje iz državnega proračuna, onečaščanje pokojnikov, žaljenje nenaših živih državljanov, športna oblačila za partijsko aristokracijo, karnevalski liki v uniformah z rdečimi zvezdami in strelnim orožjem ter revolucionarnimi banderi, vsakokratni govornik z lažmi in sovražnim govorom prekosi svojega predhodnika iz preteklega leta.
Teče peto leto, kar se ukvarjamo na petek in svetek (in ne samo ob pustu) z Roterjevimi Padlimi maskami. Koliko jih je, mask namreč? Enajst, število, ki je utvara in prispodoba večne skrivnosti? Snel je dve, morda tri in Pravi obraz še ni njegov pravi obraz. V svojih razlagah zločin povojnih pobojev v Sloveniji primerja z dogajanjem v drugih evropskih državah in ga v isti sapi tako obsoja kot opravičuje. Miselno ovinkarjenje, ki ni v čast univerzitetnemu profesorju socioloških ved. V Dnevnikovem Objektivu, katerega gost je bil, je bilo namreč zapisano: »Ne gre za pozabiti, da so bila nasilna obračunavanja, maščevanja vseh vrst neposredno po koncu vojne množičen pojav v Franciji, na Norveškem, na Poljskem, v Italiji in drugod po Evropi. Kolaboracija je bila in ostaja v vseh evropskih državah moralno in politično zavrženo dejanje.«1)
Lars Hammarskjöl2) in dr. Peter Starič3) dokazujeta, s kakšno lahkotnostjo prof. Zdenko Roter poenostavlja zgodovinska dejstva v zvezi z dogajanji v Franciji ob koncu vojne, zavaja in se še vedno skriva za eno izmed mask. Število francoskih žrtev med kolaboranti v navedenih virih se razlikuje, zato se zdi najprimernejša samo ocena, da bi morali v Francij pobiti kar pol milijona sodelavcev okupatorja in marionetne Pétainove oblasti, da bi bili tako »uspešni«, kot je bila naša revolucionarna komunistična oblast. Gre za vrtoglavih 12 % prebivalstva! Izvensodni poboji s strani odporniških gibanj in spontana maščevanja civilistov ob koncu vojne so bili v Franciji izjema, pri nas pa pravilo, po katerem se je ravnala od zmage pijana nova oblast. Upoštevati je treba, da so se tudi v Franciji med okupacijo dogajali številni vojni zločini v nepregledni zmedi peklenskih sil: marionetna vlada v Vichyju, preganjanje Judov, različna odporniška gibanja, poskus komunistične revolucije. Toda že s prvim dnem svobode je začela učinkovito delovati sodna oblast. Izvršenih je bilo bistveno manj smrtnih obsodb, kot jih je dosodilo sodišče, ker so pred usmrtitvami smrtne obsodbe natančno proučili v komisiji za pomilostitve, nato v ministrstvu za pravo in na koncu še general de Gaulle osebno. Med temi je bil tudi Phillip Pétain, ki mu je bila smrtna obsodba omiljena ječo v dosmrtno zaradi starosti in zaslug v 1. svetovni vojni. General Leon Rupnik s podobno življenjsko in vojaško potjo je bil obsojen, ustreljen in nima pravice do groba. Še ena pomembna razlika – v Franciji nikomur niso odrekli pravice do groba!
So bila pri Charlesu de Gaulleu in začasni vladi še v zavesti ali podzavesti revolucionarna dogajanja s konca 18. stoletja, nepregledno število odsekanih glav na giljotinah in utopljencev, ki so bridko smrt srečali v natrpanih in potopljenih ladjah? Kako pa so sodila slovenska sodišča, če je do sojenj tu pa tam vendarle prišlo?! Gre pri revolucionarni podivjanosti v Sloveniji za pregovorno slovensko zamudništvo?
Še bolj se je prof. Roterju maska prilepila na obraz pri njegovem požrtvovalnem delu udbovskega zasliševalca. Nikakor si je ne more in tudi noče sneti z obraza. Če je povojne poboje opravičeval z dozdevno podobnimi zločini v drugih državah, pa za nizkotno početje v vlogi zasliševalca tajne komunistične policije res ne more najti ne opravičila ne primerljive osebo v zahodnoevropskih državah. Bil je vrhunski izvedenec za zasliševanja duhovnikov vključno s škofom Antonom Vovkom in zvodnik krhkih osebnosti iz vrst duhovnikov, ki so postali globoka grla. S slednjim se še celo hvali, kar je skrajno grdo. Le če bi o svojem nizkotnem početju govoril in pisal iskreno, bi opravičil naslova svojih knjig Padle maske in Pravi obraz.
Naslednji maski, ki ju z obraza po potrebi snema in si jo znova nadeva, sta povezani z neizbrisno in usodno sledjo, ki jo je puščal na FDV (prej FSPN) in tovarišijski visoki politiki tako v predsedniških dvorih kot v gostilniških omizjih.
Literarno prizadevanje prof. Roterja je do neke mere pohvalno, ker številne stvari, o katerih smo vedeli na pol, ali o njih le ugibali, pove prostodušno, marsikaj tudi predrzno. Kljub častitljivim letom je trdno prepričan v svoj prav, nedotakljivost, moč in delež pri oblasti – z maskami ali brez.
