Edina možnost za zmago nad tranzicijsko levico je, da se manjši politični subjekti povežejo v skupno listo, medtem ko se pomladne stranke povežejo v programski blok po zgledu Demosa, sicer se bo zgodba o neuspešni tranziciji nadaljevala, seveda spet s kakšnim »novim obrazom.«
Ne vem, koliko let je že od tega, odkar sem prvič slišal za pregovor, ki so ga izumili že stari Rimljani in se v izvirniku glasi »Quod licet Iovi, non licet bovi.« Dobesedno: kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi govedu. A vsebina pove veliko več – govori o tem, da v vsakem družbenem sistemu obstaja hierarhija, ki onemogoča izvajanje enakosti pred zakonom v praksi. Z drugimi besedami: določenim skupinam ljudi je dovoljeno več, nekaterim pa (skoraj) nič. Ali nas to ne spominja na našo tranzicijsko zgodbo? Blagor Zoranu Jankoviću, ki se ga drži vloga Jupitra, medtem ko smo mi, volivci, v resnici voli (kastrirani biki), ker smo se že zdavnaj sprijaznili s takšnim kastnim sistemom kot normalnim pojavom v naši državi.
Ob tem že omenjenem rimskem pregovoru sem se spomnil na dogodek iz osnovnošolskih let. V mojem razredu je bilo nekaj sošolcev, ki so si dolgčas pri pouku odganjali tako, da si pisali na listke raznovrstne traparije in si jih med seboj podajali. In se tiho hihitali traparijam drug drugega. In sem se, ne bodi len, v ta krog hotel vključiti tudi sam, a razplet je bil povsem drugačen – moj listek je romal naravnost k učiteljici. Lahko da so ostali pisali precej hujše neumnosti kot sem jo napisal sam, a dejstvo je, da sem bil edini »zašpecan«, čemur je sledilo mučno zasliševanje v pisarni ravnateljice. Seveda je sledil zaslužen ukor, z vsebino moje »ustvarjalnosti« pa se je seznanil tako rekoč celoten učiteljski zbor, ki je bil povsem zgrožen nad mojo nizkotnostjo. Nič ni pomagalo izgovarjanje na druge – drugih pač niso zalotili, mene pa so. In sem se moral sprijazniti s hudo lekcijo, da v vsaki socialni mreži obstaja hierarhija – določen segment oseb ima v realnosti več pravic, če pa se v to »kasto« želi vključiti nekdo, ki ne sodi zraven, bo za to predrznost tudi nosil posledice. Četudi je bil manj predrzen kot člani »kaste«, v katero se je hotel vključiti.
Na ta dogodek sem se spomnil pred kratkim, ko sem spremljal besne odzive mainstream medijev na t. i. posojilno afero SDS oz. operacijo »Prijedor«. Samo po sebi ni sporno, če politična stranka vzame kredit (tudi pri fizični osebi) z ugodno obrestno mero, da pokrije stroške kampanje. V sami zgodbi je bilo morda najbolj kočljivo to, da je bilo poslovno okolje za sklepanje posla precej nenavadno – Republika Srbska, sicer derivat zloglasne Mladić-Karadžićeve paradržave iz začetka devetdesetih let, je namreč že dolga leta interesno območje »nekronanega kralja Slovenije« Milana Kučana in njegove tranzicijske levice, saj gre za davčno oazo in politično dokaj varno okolje za vse »prijatelje« Foruma 21. Zato je bilo zame presenečenje, da se je SDS odpravila po kredit, ki ga zdaj ni več (ker je bila pogodba medtem prekinjena in denar vrnjen), v takšno okolje. Zelo hitro sem prišel do ugotovitve, da je bilo v tej igri očitno kar precej podtaknjenih kukavičjih jajc znotraj stranke, ki je po moji oceni zelo dobro notranje omrežena od nasprotnika. Druga plat te zgodbe pa je, da je SDS očitno nedovoljeno dregnila v teritorij, ki je rezerviran samo za izbrane »svete krave« iz Slovenije (kar pomeni, da »voli« niso zaželeni), zato je sledil tak odziv. In ne samo to: Pop TV je objavila celo do minute točen čas, po katerem je davčni svetovalec Rok Snežič, domnevni »boter« nesojenega kredita, skupaj s posojilodajalko prečkal mejo. Ti podatki so bili dovolj jasen znak, da so bile v zgodbo vpletene tudi tajne službe, tako tuje kot domače. Da se je Sova s svojim udbovskim oddelkom, popularno imenovanim »ParaSova«, že nekajkrat vpletla v politično dogajanje, pa niti ni presenetljivo.
Seveda ne želim opravičevati neumnih in tveganih potez s kreditom – navsezadnje dolga leta spremljam razne »ponudbe«, ki jih nekateri navadni uporabniki Facebooka pišejo kar v komentarjih pod objave (verjetno so za to tudi plačani). Nekoliko težje je razločevati pri reklamah za razna »čudežna« zdravila, ki so bojda novost na trgu, ampak jih kljub temu spremlja cela vrsta pozitivnih priporočil »navadnih uporabnikov« iz vseh koncev Slovenije. Ta zdravila imajo praviloma visoko ceno, zato se včasih sprašujem, ali je vredno tvegati glede na to, koliko prevar se pojavlja v oglaševanju zdravil, a hkrati ta oglasna sporočila delujejo zelo prepričljivo. Zato ob svojih izkušnjah njimi nekoliko razumem sicer dokaj slabo odločitev največje opozicijske stranke, ki bi lahko, če bi se hotela izogniti obtožbam, da je financirana iz tujine, najela kredit pri kateri od slovenskih bank – a kako bi potem preiskovalna komisija o bančnem kriminalu, ki jo vodi poslanec SDS Anže Logar, še naprej verodostojno delovala pred javnostjo? Neprijetno je sicer, da je SDS s kreditom dobila v roke »črnega Petra« (saj poznate to igro s kartami?), vendar pa ima tudi srečo v nesreči: afera se je zgodila dovolj zgodaj, da jo bo SDS lahko nevtralizirala, hkrati pa se bo s tem odprla Pandorina skrinjica, kjer se bo tudi pokazalo, kakšen odnos bodo mainstream mediji pokazali do ostalih političnih subjektov, ki so si v Republiki Srbski sposojali domnevno »umazan« denar. Že do sedaj se je pokazalo, da sporno financiranje SMC iz tujine medijev ne zanima kaj dosti, kar je samo po sebi simptomatično.
Če torej medijev ne zanima, s kakšnim in čigavim denarjem je bila financirana kampanja strank tranzicijske levice, potem iz tega lahko sklepamo samo eno: da želi paradržava na vsak način zadržati oblast v svojih rokah. Tudi na umazan način. Edina možnost za zmago pomladi pa je, da se manjši politični subjekti (stranke, ki sicer ne bi presegle praga za vstop v parlament, ter pridružene skupine) povežejo v skupno listo, medtem ko se pomladne stranke povežejo v programski blok po zgledu Demosa. Tranzicijska levica pa se jasno zaveda, da je prav to tisto, kar lahko njene nasprotnike pripelje do zmage, zato bo skušala še naprej vnašati razdor. In sproducirana posojilna afera je le del tega projekta, ki bi goreča polena spravil narazen z namenom, da bi ugasnila. In bi se zgodba o neuspešni tranziciji nadaljevala, seveda spet s kakšnim »novim obrazom«…