V tako imenovane dominantne medije je bilo skozi novodobno slovensko zgodovino investiranega kar veliko denarja, ki je potem končal kot bančna luknja, ki smo jo financirali davkoplačevalci.
Odgovarjam pisatelju s foruma Financ, ki me izziva, naj kaj napišem o slovenskem novinarstvu oziroma o tako imenovanih F571, če si upam. Izvolite.
Miro Petek, nekdanji poslanec SDS, medijski državni uradnik in novinar, ki so ga nekoč, ko je bil koroški dopisnik Večera, brutalno pretepli, je pred kratkim objavil svojo novo knjigo Slovenska medijska puščava. Gre za dnevniško napisano delo, v katerem kolega opisuje svoj bolj kratki izlet v uradniške vode, ko je bil v času predbratuškove padle Janševe vlade na ministrstvu za kulturo pristojen za medije. Petek je do slovenskih medijev kar kritičen, večina jih je, od televizij pa vse do dnevnega tiska, usmerjena predvsem v ohranjanje prevlade politične opcije, ki ji, preprosto povedano, načeluje Milan Kučan. To so tako imenovani dominantni mediji, predvsem gre za RTV SLO, POP tv, Delo, Dnevnik, Večer in Mladino. Poleg »rumenih« občil ti tvorijo glavnino pojava, ki mu pravi slovenska medijska puščava. Njihovo glavno poslanstvo je širjenje skepse in tudi sovraštva do Janeza Janše. Petek sovraštva ne širi, iz njega govori nekakšna žalost. Ne samo tehnološke spremembe, v mislih ima Petek seveda splet oziroma brskalnike ter pametne telefone, ki načenjajo vse klasične tiskane in elektronske medije, tudi taka enostranska in v status quo usmerjena uredniška politika je kriva za vse manjši vpliv in ekonomsko moč teh medijev, ki poleg tega ne znajo poiskati odgovorov na izzive, ki jih ponuja nova medijska realnost.
Kučanovi pisarji
S kolegom Petkom se je mogoče v marsičem strinjati. Pri večini slovenskih medijev resnično obstaja notranja naravnanost večine novinarjev, da podpirajo tako imenovano levo opcijo, in to bolj, kot je običajno v demokratičnem svetu. Pa ne mislite si, to lahko povem, da se taka naravnanost dosega predvsem s klici dominantnih levih politikov v uredništva. Ne, novinarji imajo globoko v sebi nekakšen genski zapis, da so bolj na levi, torej manj konservativni. To ni tako le v Sloveniji. Posebno lep primer so ZDA, ko ves medijski in družbeni prostor razpravlja, kako napačno bi medijsko krajino spremenil vstop bratov Koch – milijarderjev, industrialcev in desničarjev – v velike ameriške časopise. In še več, zakaj je Fox desen? Zato, ker z lupo iščejo, selekcionirajo in izbirajo ne le neleve, ampak zares ekonomsko in družbeno desne novinarje. In te kot šivanko v senu iščejo tudi v ZDA. Je pa ameriško levi medij v primerjavi s slovenskim levim medijem v povprečju veliko bolj desen.
V tako imenovane dominantne medije je bilo skozi novodobno slovensko zgodovino investiranega kar veliko denarja, ki je potem končal kot bančna luknja, ki smo jo financirali davkoplačevalci. Ta denar ni bil porabljen za pridobivanje medijev na svojo stran, ne, temveč za ohranitev in utrjevanje obstoječega stanja. Spomnimo se: ko smo se v Sloveniji šli tako imenovano lastninjenje, v devetdesetih letih, je časopisna družba Delo pristala v večinskem lastništvu katoliško obarvane Krekove družbe. Da se ja ne bi zgodil uredniški prevrat, podoben tistemu iz časa vladavine Demosa, ki je poskušal spreminjati, je »Kučanova« Pivovarna Laško za Delo ponudila take novce, ki jim ni bilo mogoče reči ne. Malo je šlo za politiko, malo za utrjevanje pivovarskega nacionalnega interesa oziroma monopola, kar je eno in isto, Laščani so kupili Delo za reci in piši več kot sto milijonov evrov, ki so izpuhteli v Zvonih.
Pozneje je Delo kupilo še Večer, za časopisno družbo, ki so jo kupili za 18 milijonov evrov, so pred nekaj tedni iztržili en sam milijon. Za časopisno družbo Delo bi še vedno prezadolženi pivovarji danes morda dobili približno deset milijonov, in še to samo zaradi donosnih Slovenskih novic, tabloida, ki je ekonomski steber te družbe. Tudi o drugih medijih bi lahko na široko pisali, ampak povzemimo le, da je glavni v Dnevniku in finančno veliko močnejšem Nedeljskem dnevniku eldeesovski tajkun Bojan Petan, in to od nekdaj, ameriška POP tv je itak bolj levo usmerjena, se bolj splača, RTV SLO ima jasno poslanstvo, prav tako Mladina…
Kučanovi pisarji o sebi mislijo, da so svetovljani, levo liberalni kritični misleci in tolerantni, a resnica je, da so tolerantni predvsem do sebi podobnih, družno prezirajo ZDA, predvsem republikansko polovico, ne razumejo, da je fašizem enako komunizem, ko se razjezijo, pa postanejo tudi nacionalisti, denimo Avstrijce, praviloma ne razumejo nemško, radi poimenujejo »holcerji« in podobno.
Janševi parlavojaki
Janez Janša je ves čas vedel, da so mediji pomembni. Zato jih je hotel imeti. Tudi z njimi spremeniti Slovenijo v Janševo, stran od Kučanove. Ob sebi je vselej imel nekaj novinarjev, ki so domovanje iskali v šibkejših Demokraciji, Magu, nekaterih manj pomembnih televizijah, katoliških medijih. Poimenovali jih bomo parlavojaki, ne paravojaki, izraz je tvorjen s pomočjo glagola romanskih jezikov govoriti. Ti vojaki naj bi bili desno usmerjeni, a večina jih v resnici nima pojma, kaj sta liberalna demokracija in sodobna desnica, gre bolj za komunistične pišoče vojščake, ki jim tudi v uradnem mediju, ne samo na internetnih forumih, kjer venomer nabijajo, velikokrat uide veliko socialističnih misli, pa tudi kaka zelo nacionalistična ali celo rasistična. Bili bi desni po stanju duha in ekonomsko liberalni, a, tako kot Janša, komunizma, nacionalizma in močne želje po vplivu države na posameznika v sebi ne znajo in ne želijo iztrebiti. Morda sploh ne vedo, da so takšni?
Če kdo meni, da je Janševa stran ekonomsko zelo šibko gibanje, se moti. Ko so blizu oblasti, se znajo polastiti javnega denarja, da pridejo tudi na medijsko oblast. In boj je tu neizprosen, vsa sredstva so dovoljena, če lahko levaki, lahko, ne samo to, moramo tudi mi, si mislijo. Spomnimo se, kako je po letu 2004 po zmagi na volitvah začel od medijev vedno fascinirani Janez Janša utrjevanje svojih pozicij tudi v javnih občilih. Prijatelj Igor Bavčar, tedaj razmeroma novi šef Istrabenza, in pivovarski naslednik Toneta Turnška Boško Šrot sta si poleg Istrabenza in pivovarne zaželela še Mercator in »pol Slovenije«. Oba sta zdaj pred zaporom. Boško Šrot, sicer član levice, je začel koketirati z Janšo. Podobno kot nekateri levi novinarji z zloglasno Janševo državno sekretarko Andrijano Starino Kosem. Ti so bili predvsem na Petanovem Dnevniku. No, v zameno za vpliv na Šrotovem Delu sta Janez Janša oziroma Andrijana Starina Kosem Bavčarju in Šrotu pod mizo prodala pomemben državni delež v Mercatorju. Za 147 milijonov evrov.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
