Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč. Zanimamo se za tisto, od česar pričakujemo korist, kakršno koli že. Zamislimo si, da sedimo v krogu, voditelj skupine pa nam daje … Beri dalje
Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba. Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.
Povsem votle so besede objektivističnih in nadzgodovinskih pogledov, da bo šlo življenje naprej tudi po tej epidemiji covid -19, ker je še vedno šlo, saj si je tudi po kugi v času cesarja Justinijana leta 542, Boccaccia leta 1348, Shakespeare v začetku 17. stol., svet znova opomogel. Življenje si je res opomoglo, ni ga bilo konec, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani.
Kako bomo odgovorili na ta prelomni trenutek zgodovine? Bomo razumeli, da moramo odgovoriti? Res, ni tako hudo narediti napake. Hudo je zakriti si oči in trditi, da je vse v redu, ko ni tako, in ne poslušati, ko so besede najbolj jasne. »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« (Jn 9,39)
Peter Lah: ”Za srečno življenje je potrebno biti pripravljen. Pripravljen tudi in predvsem na bolezen in smrt. Če se namreč sam nisem pripravil, me bo tok dogodkov odnesel s sabo kot čoln brez krmila. Priprava na smrt pomeni, da je moje življenje urejeno.”
Jezus pravi, da je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi. Golo izpolnjevanje zapovedi je samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami. Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.
Kristjani imamo na svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, priložnost pojemajočo svetlobo vere zopet okrepiti, da bomo svoje življenje še tesneje združili s Kristusovim.
Nežnost, ranljivost, zaupanje med nami so tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.
Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri, in sicer tako, da opustimo prazen govor o zdravi pameti, ki nam ne zna razložiti pomena naših čustev, občutkov in doživetij, in se izpostavimo obsevanju Prihajajočega z višave, njegovemu Svetemu Duhu, da nas obsenči kot Marijo, in nam s tem, ko se rodi v nas, prinese odgovor, ki ga potrebujemo.
Da beg – preložitev težkih vprašanj na kasneje – ni pravi odgovor, bomo dojeli šele tedaj, ko bomo razumeli, da težka vprašanja, provokacije, dvomi, na katera je treba odgovoriti, niso nič drugega kot glas vpijočega v puščavi (Mt 3,3), klic v življenje iz kraja smrti, trenutek, ko bo »Sveti Duh bo prišel nadte in te bo obsenčila moč Najvišjega; zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno« iz te zoprne situacije, iz tega vprašanja, »Božji Sin.« (Lk 1,35)
Sam upam, da bo nekoč prišlo do konkretne in ne le teoretske sprave med vero in znanostjo, med oznanilom in družbo, ko bo Kristus na križu oznanjen tako, da ga bo tisti, ki bo ob Njem tudi sam na križu, podobno kot desni razbojnik, lahko neposredno prosil, naj mu prav ta trenutek lajša bolečine, depresijo in strah, obenem pa bo lahko pred vsemi okoli sebe brez zadrege izpovedal vero: »Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo
Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega.
Postavljati si pomembna vprašanja življenja, boriti se z njimi, v njih omahovati, se izgubiti, pa spet vstati in iskati naprej, to pomeni verovati. Točno to je tisto, zaradi česar nam je vera »koristna«: žive nas dela, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti.
Slovenska posebnost je tranzicijska levica, ki si tudi po demokratičnih spremembah prisvaja nadzor nad gospodarstvom, mediji in politiko. To početje legitimira s prisvajanjem upora in z vzdrževanjem razdora, ki ga je zasejala z revolucijo.
Oba principa vzgoje, avtoritarni in permisivni, sta enako slaba, ker sta le zrcalni sliki iste temeljne vzgojne napake, ki je v izgubi ljubečega stika z otrokom, zaradi česar ne pride do varne navezanosti
Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bombonček? Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili … Beri dalje
Marto, Marijino in Lazarjevo sestro iz Betanije, navadno obravnavamo kot gospodinjo, ki jo skrbi in vznemirja veliko stvari. Danes bomo Martino skrb za red v hiši in gospodinjska opravila pustili ob strani in bomo v … Beri dalje
Naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.
Zelo dobro vemo, da je razčiščevanja usedlin, ki nam jemljejo svobodo za podaritev drugemu, dolgotrajen in zahteven proces. In prav zato ponovimo s sv. Pavlom: ‘Če se daste voditi Duhu, vas bo osvobodil za svobodo, za ljubezen’ (Gal 5,18).
