Leta 1969 je Franc Cerar DJ izdal drobno pesmarico, majhnega formata, namenjeno mladim, Zapojmo bratje II. Ker je bila pesmarica skupaj s svojo predhodnico – z enakim naslovom, ki je iz rok istega založnika izšla dve leti prej –, vse, kar je bilo v tistih letih na voljo mladim v mladinskih skupinah, je postala kanon. Pesmi teh dveh pesmaric smo prepevali mladi od Obale do Mure, od Črnomlja do Kranjske gore. Nobena druga pesmarica pozneje ni tako povezala mladih slovenskih katoličanov, kot ta. Če se dandanes na kakem srečanju mladi ne morejo spomniti pesmi, ki bi jo znali vsi, se vrnejo h kanonu, kjer najdejo Pesem vesela Gospoda slavi, Pridi k nam, Gospod itd.
V to pesmarico je urednik uvrstil tudi Pesem sužnjev iz tretjega dejanja Verdijeve opere Nabucco. V prvem obdobju duhovništva sem to pesem z mladimi pogosto prepeval tudi sam. Veličastna melodija je običajno presegala naše glasbeno znanje, kar pa nas ni pretirano motilo; bolj je bilo pomembno, da smo ‘padli notri’. V besedilo se nisem poglabljal. Bilo je predaleč od tedaj meni znanih občutij. Raziskovanje besedila bi terjalo od mene preveč miselnega in duhovnega napora, za kar pa nisem imel pravega motiva.
Letos, na tiho nedeljo, malo pred dvanajsto, sem vključil Prvi program Radia Slovenija, da bi prisluhnil najnovejšim poročilom o pripravi vladnih ukrepov za blažitev posledic koronavirusa. Tesnobno razpoloženje v duši je presekala Pesem sužnjev v izvedbi glasbene skupine Eroika. Nenadoma sem vse razumel. Besede, do katerih sem bil hladno indiferenten polnih petdeset let, so moj sedanji trenutek povezale z davnimi časi, z občutji Judov v babilonski sužnosti. Že po nekaj taktih sem bil v duhu z otožnimi Judi, ki se v večernem hladu po težkem delu na polju, na bregovih babilonske reke Evfrat, tam po letu 587 pred Kristusom, spominjajo svoje izgubljene domovine in svobode.
Karantena nam je vzela vsakdanji pozdrav, stik oči in stisk roke
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Tudi moja neorganizirana misel je kot nekoč njihova splavala na krilih hitečih, nad zelene ravni in bregove, kjer dišijo po oljkah dehtečih blage sape z domačih livad. Kajti svet – tisti v duši in tisti okoli mene –, ki mi je bil še pred štirinajstimi dnevi samoumeven in domač, je odplaval nekam daleč v preteklost. Nisem več vedel, ali je bolj resnično to, kar je za menoj, realnost, v kateri sem bil še včeraj, ali pa je bolj resnična raztrganina, v kateri sem skupaj z drugimi po izbruhu epidemije.
Oljčne vejice, ki sem jih v tihem tednu leta in leta tovoril v preddverje župnijske cerkve, so bile tedaj zame predvsem skrb, ali bodo pravočasno prispele, ali bom uspel zbrati denar in poplačati organizatorja. Sedaj, ko jih ni, si želim v zavest priklicati njihov vonj, kot judovski izgnanci ob babilonski reki. Z velikim spoštovanjem, kakršno pred leti ni bilo v ospredju moje zavesti, bi na cvetno nedeljo oljčne vejice blagoslovil in z njimi v roki, skupaj z množico, občutil radost in tragiko Gospodovega prihoda v Jeruzalem.
A skupaj s cvetno nedeljo je odplavala tudi moja misel in nasedla na bregu, po katerem sem se sprehajal vse svoje življenje, ne da bi se zavedal njegove lepote in pomena. Mislim na najbolj vsakdanji pozdrav, na stik oči in stisk roke. To doslej še nikoli ni bil vprašljivo. Karantena pa nam je to vzela. Prepoved srečanj je postala tisti oddaljeni Jordan, ki ga Judje iz daljne Mezopotamije niso več mogli videti, se ob njem poveseliti in odžejati. Pozdrav in nasmeh, kako si kaj, sta se preselila na splet, skype in telefon. Bolečina ločenosti se je razkrila že po nekaj dneh. Nismo namreč ustvarjeni tako, da bi se lahko na ločenost kdaj koli privadili. Virtualnost nikoli ne bo postala nekaj normalnega.
Oči vseh so uprte v vladni mega rešilni paket
Judje v Babiloniji niso imeli nikogar, ki bi njihove pozdrave prenesel v domovino. Tam tudi ni bilo več rojakov, ki bi pozdrave sprejeli in jih vrnili; ostali so samo še porušeni sionski zidovi, v njihovem ozadju pa zanemarjena polja, prerasla s plevelom. Otožnosti nad spoznanjem, da je tempelj v razvalinah, niso mogle izriniti iz duš nobene tolažilne besede, ki so si jih izrekli. Nekaj takšnega te dni spreletava vse, ki so zaklenili svoje proizvodne hale, obrtne delavnice ali storitvene lokale, spustiti zapornice pred parkirišči ter svojim delavcem in sodelavcem rekli, naj ostanejo doma. Do kdaj, sprašujejo oči odslovljenih. Ali bomo preživeli, sprašujejo tisti, ki so zagnali dejavnost in drugim omogočili zaslužek. V molku se razidejo, odgovora ne pozna nihče. Vseh oči so uprte v vladni mega rešilni paket. V nekaj dneh se je domovina nekdanje svobode, kot pojejo babilonski izgnanci, spremenila v spomine zgubljene brez nad.
Tolažimo se, da bo vse še dobro, toda ceneno oznanjevanje upanja nam gre v resnici na živce. Kajti ne vemo, ali se bo po preklicu epidemije vrnila podjetniška svoboda, ali bo še pravi čas odkrito cepivo, ki bo tihega sovražnika trajno onemogočilo in vzpostavilo stanje, kakršno je bilo. A kot kaže, smo se teoretično že poslovili od misli, da bo povsem tako, kot je bilo. Toda, ali kdo ve, kakšna bo nova normalnost, o kateri sedaj govorijo mnenjski voditelji. Nad vsemi nami je koprena negotovosti, ki jo je Temistocle Solera, libretist Verdijeve opere, opisal z besedami – zlata harfa nevidnih prerokov le zakaj si tako obnemela?
Ob vsem, kar o covid-19 govorijo mediji, vlada, epidemiologi, imunologi, ekonomisti, sociologi, filozofi in še kdo, nam ni nič kaj lažje kot Judom, ki na babilonskih poljih ne slišijo več preroka, glasu avtentičnega razlagalca Božjih sporočil, tolažnika in kritika, zanesljivega oznanjevalca pogleda v prihodnost in prerojenja zavesti.
Življenje po kugi si je res opomoglo, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani
Povsem votle so besede objektivističnih in nadzgodovinskih pogledov, da bo šlo življenje naprej tudi po tej epidemiji covid -19, ker je še vedno šlo, saj si je tudi po kugi v času cesarja Justinijana leta 542, Boccaccia leta 1348, Shakespeare v začetku 17. stol., svet znova opomogel. Življenje si je res opomoglo, ni ga bilo konec, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani.
Generacija Judov, ki jo je Nabuhodonozor ali Nebukadnezar, krajše Nabucco, leta 587 pr. Kr. odpeljal v izgnanstvo, je slutila, da povratka zanjo ne bo, in ga res ni bilo. V domovino so se po letu 539 pr. Kr. vrnili šele potomci. A izgnanci so imeli nekaj, kar mnogi danes nimajo več, vero v Boga. Res so ob Evfratu peli žalostinke, in se je zdelo, da so vdani v usodo, res so objokovali opustele oljčne nasade in porušene sionske zidove, vzdihovali po vodah Jordana in v otožnosti obujali spomine. A spodaj pod to bridkostjo je tlela iskra skrivnostnega upanja, upanje proti upanju njihovega očeta Abrahama, ki jih je dvigalo prek resignacije zaradi izgnanstva.
Libretist Temistokle je njihovo razpoloženje ujel v besede – Spet obudi svoj zven milih zvokov in zapoj mi o dneh, ki so šli. A daj, da bo duša vzdrhtela, preden bolna od muke izdihne. In Bog naj te s spevom navdihne, saj bo dal vsem trpečim moči, vsem trpečim moči.
Na katere speve misli Temistocle? Ali res obstajajo spevi, v katerih lahko motrimo resničnost, v katero se virus ne more naseliti?
Ali je kdo spesnil spev, ki tistega, ki ga moli, ponese nad razdejanje, o katerem te dni piše ves svet, a ga pri tem ne zasanja, ampak kliče, da nenehno sestopa nazaj v zmedo in negotovost, ter pomaga, rešuje in ustvarja; sestopa kot Božji Sin, ki je na svoje rame vzel to, kar umira, in v njem obudil življenje.
Ta spev, ki meni vsakodnevno korigira perspektivo, in ob vsej šibkosti vere nekako le pronica v dušo, ni ne poezija ne literatura tega sveta, tudi ne katerakoli človeška beseda ali pobuda, temveč psalm, vsak od stopetdesetih posebej. V njem se podobno kot v evharistiji stikata moja minljivost in neminljivost, moje malodušje in angelski zbori. V njihovih melodijah vidim porušene jeruzalemske zidove nekje daleč; pogled nanje ni tragično boleč in nostalgičen, kajti obstaja nekaj, kar ne znam poimenovati, a mi pri tem pomaga sv. Janez, ko pravi, da vidi novi Jeruzalem. Za nekaj takšnega gre tudi pri meni. Se pa seveda zdrznem, ko se zavem, da pot do tja pelje prek Golgote. Alternative ni. Mnogi mislijo drugače, a se jim ne bom pridružil. Ne bega me, če tega ne znam razložiti.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.