Oživljeni kriteriji moralno politične neoporečnosti

V sagi o odstavljanju Barbare Brezigar, so nasprotniki generalne državne tožilke obudili od mrtvih kriterij moralno politične neoporečnosti. Poleg odlikovanega udbovca in enega  v ministrskem kabinetu, pa “družbeno koristnih” malverzacij je to še eno znamenje, da so potem ko je Pahorjeva Vlada prevzela oblast, privrele na dana navade izpred dveh in in več desetletji.

Če laik bere zakonske in ustavne določbe, ki naj bi jih Brezigarjeva kršila, mu ni jasno v čem naj bi se pregrešila. Jasno je, da ni naredila nič prepovedanega in da je stvar interpretacije, ali  je delovala v okviru dovoljenega. Nedvoumno sta se doslej opredelili in  interpretirali sporne predpise  samo dve strani. Na eni strani pravosodni minister Zalar, na drugi strani pa generalna državna tožilka in devet tožilcev, ki so ji izrazili javno podporo. Da zadeva strokovno ni enoznačna, priča molk številnih pravnih strokovnjakov, ki se v drugih vprašanjih brez težav opredeljujejo v medijih.

Ker je povod  za odstavitev na trhlih nogah, je potrebno udariti z ljudstvu bolj všečnimi argumenti. Glavni očitek, ki sta ga med drugim različno modificiranega izrekla poslanec Franco Juri in nekdanji predsednik Milan Kučan je, da Barbara Brezigar sploh nebi smela postati generalna državna tožilka, ker je pristranska. Njeno pristranskost naj bi dokazovala kandidatura za predsednico republike, kandidatura na listi stranke in njeno ravnanje kot tožilke v nekaterih zadevah.

Za razliko od sodnikov imajo tožilci aktivno in pasivno volilno pravico. Način kandidiranja tožilcev za poslanca ali predsednika republike celo ureja Zakon o državnem tožilstvu. Kako naj bo potem sporno nekaj, kar je zakonito in celo zakonsko podrobno urejeno. Seveda ima lahko vsak mnenje o pristranskosti tožilca ali sodnika, vendar ga celo prevladujoče mnenje javnosti ne more in ne sme diskvalificirati kot strokovnega izvajalca funkcije. Da tožilec postane vrhovni tožilec mora imeti za seboj leta in leta neoporečnega delovanja v tožilski organizaciji. Morebitne njegove osebne preference, ki bi lahko bile vzrok za pristranskost omejujejo zakoni. Česar zakoni ne opredeljujejo natančno, je prepuščeno presoji in ko gre samo za osebno presojo ni nepristranskosti pri nikomer. Vsaka oseba ima stališča in se odloča skladno  s temi svojimi stališči. Kdo sme odločati katera stališča so oporečna in katera ne? Nekdaj je bilo to jasno, to je bila Zveza komunistov. V demokraciji pa ne bi smelo biti prostora za vsiljevanje kriterijev moralno politične primernosti s strani določene politične ali interesne opcije. Če politična opredeljenost kontaminira tožilca tako da ne more več vršiti svoje funkcije, potem bi morali razglasiti vse nekdanje člane Zveze komunistov (med drugimi tudi Barabaro Brezigar)  kot neprimerne za funkcijo tožilca.

Če že koga skrbi pristranskost, gotovo niso tožilci prvi, ki bi zaslužili pozornost javnosti. Kot sem že omenil je napredovanje v tožilski organizaciji regulirano, delo tožilcev zelo natančno opredeljuje zakonodaja, nadzor pa vrši tudi resorno ministrstvo. Sedaj pa primerjajmo okvire v katerih deluje generalna državna tožilka z okviri v katerih delujejo na primer predsednik proti korupcijske komisije ali predsednik računskega sodišča ali pooblaščenka za dostop do javnih informacij. Vsi so bili politično imenovani, njihove kvalifikacije za funkcijo niso rezultat večletnega kariernega napredovanja znotraj dejavnosti, ki jo vodijo in njihovo dejavnost področni zakon precej ohlapno ureja. A ker so “naši”,  razen opozicijskih politikov nihče ne dvomi o njihovi pristranskosti.