Spoštovani gospod podpolkovnik Srečko Cehnar!
Zgrožen, žalosten in prizadet sem prebral besede, ki ste jih izrekli ob Vašem odzivu na katastrofalno stanje v Republiki Sloveniji, kot sledi iz Vaših odgovorov v časniku Večer, sobota 20.1. 2018. Tam med drugim tudi pravite:
»V Evropi so znali s tem razčistiti, pri nas pa desnica v spregi z institucijami, ki so med drugo svetovno vojno izdale slovenski narod, še naprej seje razdor med nami.«
Nikakor Vam ne odrekam pravice do Vašega svobodnega mišljenja, vendar se sprašujem, ali to, kar ste dejali, ustreza resnici o našem družbenem stanju. Ali niso »elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov« večinoma na tako imenovani ‘levici’? Seveda ne zanikam, da smo marsikaj zamočili – predvsem zaradi neodločnosti, strahu in lažne obzirnosti do tistih, ki so si upali vse in bi to počeli še kar v nedogled. Tudi je res, da nas je vse – a hvala Bogu ne vseh enako – bivši lažni režim v marsičem pohabil. Žal posebej tiste, ki so bili njegovi dejavni odločevalci, pokvaril do te mere, da niso več sposobni in pripravljeni na kakršnekoli demokratične, civilizacijske in človeške spremembe, pač pa kar naprej vztrajajo v laži in širijo nasilje, kakor so se naučili v totalitarizmu, ki je privilegiranim omogočal vsakršno tudi najbolj nečloveško in nemoralno početje. Zato je bil slovenski narod deležen ne le fašističnega in nacističnega pač pa tudi domačega komunističnega holokavsta: bratje komunisti so dvignili svoje roke in si otežili svojo vest z genocidom nad svojim narodom.
Izjava za katero je Srečko Cehnar, upokojeni podpolkovnik Slovenske vojske, prejel Bob leta, nagrado mariborskega Večera:
“Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?”
Čeprav se torej moramo pokesati za marsikatere stvari, so odgovornosti za zatiranje, holokavst in posledično za današnje razmere porazdeljene sorazmerno z možnostmi, ki so jih imeli posamezniki in skupine v dejavnosti ali nedejavnosti in predvsem možnostmi – za ta čas skrajnosti (Hobsbawm), ki ga je moral pretrpeti in ga še trpi slovenski narod zaradi tega za nas najhujšega totalitarizma. Zato je resnici na ljubo treba tudi priznati in ponavljati nasprotno, kar se pri nas skuša uveljavljati v javnosti: Okoriščanja so bili deležni predvsem ljudje, ki so imeli za to možnost in to so (bili) pristaši bivšega režima in njihovi nasledniki, ne glede na to, kako so danes razporejeni po političnem spektru demokratične Slovenije na levi ali še kod drugod. To so ‘levi’ le po ideološkem, ne pa po družbeno-kapitalskem profilu in zato tudi v stalnem konfliktu s samim seboj, saj navzven oznanjajo lažni socializem, dejansko pa živijo turbokapitalizem. Sicer je vmes padel kdaj tudi kdo od maloštevilnih z drugačnim predznakom, vendar le po volji, odobrenju, namenih in povezavah s prejšnjimi tako imenovanimi ‘levimi’. Režim, njegovi ukazovalci in oprode so svoje lovke že od 30 let 20. stoletja, tj. od priprav, začetkov in izpeljave revolucije med vojno ter v holokavstu med vojno in po njej vpregli v svoj voz tudi desne. Veliko so jih kot »sokole«, »krščanske socialiste« ali »intelektualce« izkoristili za izpeljavo umazanih poslov. Ta logika deluje do dandanašnjih dni. Tako so ljudje prodajali svoja moralna-etična načela. Da so ‘levičarji’ bili in so še vedno realni dobičkarji vseh teh tragičnih, žalostnih in zavrženih družbenih procesov, je dokaj očitno. Da to opazite, ni treba gledati z drobnogledom, pač pa lahko čisto in pošteno oko to zelo hitro razbere. Mar ne? V stilu, da se laž kot bistvo komunizma, kot je dejal Havel in številni drugi ponavlja še kar naprej. Danes se celo njeni glavni ustvarjalci kot npr. Zdenko Roter, »čudijo«, da je šel razvoj v Sloveniji v smer »prihvatizacije« splošnoljudskih dobrin, družba pa v moralni razkroj. Kdo pa to do danes usmerja, če ne ravno tisti, ki ob tem v javnosti točijo krokodilje solze?
Tak razvoj tudi mene in številne dobronamerne Slovence in državljane boli, saj smo si prizadevali in se še vedno borimo za drugačno Slovenijo. Žalostno je, da zaradi takega razvoja stvari in neodgovornosti predvsem tako imenovanih ‘levih’ (tako imenovani ‘desni’ imajo za to malo realne moči v družbi) Slovenija ni država blaginje, se morajo mladi seliti iz nje ter številni žive pod pragom revščine – pa se njihov glas praviloma tudi v stavkovnih zahtevah in drugih manifestacijah ne sliši. Le prizadevanje za resnico – torej za razčiščenje – je tudi pot za odpravo ovir, da bi ta naša domovina vendarle postala to, kar si vsi želimo: dom in domovina vseh nas in bomo v njej skrbeli za pravičnost in blagostanje vseh, še najbolj pa prizadetih in obrobnih v družbi. Tako bomo tudi dovolj močni, da bi se borili zoper vsako zatiranje med nami in preprečili, da bi se holokavst še kdaj ponovil.
Prof. dr. Janez Juhant
