Če bi bila zgodovina samo preteklost potem sploh ne bi bila pomembna. Ampak zgodovina je predvsem sedanjost. Prav z zgodovino utemeljujemo kdo smo kot individumi in kot skupnost ter kam pravzaprav želimo v prihodnosti. Slovenski pregovor pravi: Čisti računi, dobri prijatelji. Torej: Razčiščena zgodovina, svetla prihodnost. In obratno.
Več kot dve desetletji je minilo od demokratizacije in osamosvojitve Slovenije ter več kot sedem desetletij od začetka drugega svetovnega spopada, od katerega dalje tudi slovenski narod ni več enotna družbena skupnost s povsem običajnimi svetovnonazorskimi razlikami, ampak skupnost sestavljena iz (najmanj) dveh skupin, ki živita v različnih svetovih, ki povsem drugače razmišljata, čustvujeta, razumeta zgodovino in svet okoli sebe. Mislim, da je danes, ko številni akterji državljanske vojne in tudi rablji ter žrtve povojnega komunističnega režima umirajo, povsem jasno, da bo tudi moja generacija, torej vnuki generacije v kateri se je narod razdvojil, umrla na smrt sprta o slovenski polpretekli zgodovini in sprave ne bomo dosegli. Toda ali je pošteno od nas, da doseg te tako potrebne sprave onemogočimo tudi našim vnukov, že četrti generaciji?
Novela zakona o arhivih bo imela to posledico. Da bi slovenski narod nekega dne dosegel spravo je namreč po mojem trdem prepričanju le ena pot: potrebno je sprejeti dejstvo, da imamo danes (vsaj) dve različni zgodovini, zato naj bosta čim bolje popisani obe interpretaciji – za to pa so nujno potrebni odprti arhivi. Čez dve generaciji pa bodo naši vnuki, ki v to ne bodo več tako čustveno vpeti, v roke vzeli študije in knjige obeh polov ter racionalno lahko hitro ugotovili, na čigavi strani so dejstva in resnica, na čigavi pa ne. A to bo mogoče le, če bo arhiv odprt, gradivo dostopno in posledično se bodo raziskave lahko objavljale. Novela zakona o arhivih pa gre v povsem drugo smer, daje občutek, kot bi se kdo resnične zgodovine bal. Novela zakona pomeni perfiden način zapiranja dostopa do narodne zgodovine. Če v Sloveniji vsi res verjamejo v zgodovinsko resnico, ki jo zagovarjajo, zakaj je potem to potrebno? Ali mogoče lahko kdo svojo zgodovinsko resnico vzdrži le če ima monopol nad interpretacijo le-te? Se mogoče kdo boji, da bi posledično izgubil tudi oblast, saj »pravico« do nje ob nesposobnosti za učinkovito vodenje države utemeljuje prav z domnevnimi zgodovinskimi zaslugami?
Kaj prinaša novela zakona?
Najprej povejmo, da se je med razpravo o dostopu do arhivskega gradiva v javnosti pojavilo cel kup napačnih razlag, kaj svoboda dostopa do arhivskega gradiva pomeni. Na vse načine se želi izbrisati mejo med današnjo, vsaj formalno, pravno in demokratično Republiko Slovenijo, in njeno totalitarno predhodnico, ter med dostopom do arhivskega gradiva žrtev in storilcev sistematičnih kršitev človekovih pravic.
Slednji napačen pristop oz. napačno razumevanje se najbolj odraža v 3. odstavku 65. člena predlagane novele, ki izbriše prejšnjo določbo 3. odstavka 65. člena, ki je varovala »občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij«, in 4. odstavek istega člena, ki med drugim predvideva anonimizacijo dosjejskih dokumentov, pri čemer obe novi določbe ne razlikujeta med nekdanjimi nosilci javnih funkcij in drugimi sodelavci totalitarnega režima ter njihovimi žrtvami, se pravi nadzorovanimi osebami. To je z vidika spoštovanja človekovega dostojanstva in varovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji nedopustno.
3. in 4. odstavek 65. člena o anonimiziranju arhivskega gradiva sta vzorčna primera določb, ki so v nasprotju z ugotovitvami Ustavnega sodišče RS v številnih njegovih odločbah, ter tudi v nasprotju z določbami Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustave RS, da je Republika Slovenija vsebinsko drugačna in boljša država kot njena predhodnica, ki je sistematično kršila človekove pravice. Novi 4. odstavek 65. člena ne razlikuje med sodelavci in žrtvami totalitarnega režima. Načelo enakosti kot jedro pravičnosti jasno zahteva, da je treba enake situacije obravnavati enako, a različne situacije pa ustrezno različno. Ti določbi zato na dveh nivojih nasprotujeta človekovemu dostojanstvu ter človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam. Najprej, ker zakrivata določene za raziskovalce pomembne podatke o osebah, ki so bile v prejšnjem sistemu nosilke javnih funkcij in so bile del sistema, ki je (ne)posredno kršil človekove pravice, ter drugič, potencialno (denimo preko anonimizacije) omogočata razkritje osebnih občutljivih podatkov o osebah, ki so bile nadzorovane in so s tem žrtve kršitev človekovih pravic. Anonimizacija predstavlja neučinkovito sredstvo za varovanje osebnih občutljivih podatkov žrtev, saj je preko dostopnih podatkov mogoče sklepati kakšno vsebino vsebujejo anonimizirani podatki.
Takšna sprememba Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih torej ni le pobalinsko dejanje ampak tudi anticivilizacijsko in barbarsko dejanje, saj nas vodi nazaj v preteklost, povzroča nove krivice in kršitve temeljnih pravic. Je ustavno sporna gleda na več členov naše Ustave. Lahko prerekamo, da je v nasprotju z:
- 1. členom, ki določa, da je Slovenija demokratična republika, saj je takšno zapiranje v nasprotju v vrednotami in normami demokracije.
- 2. členom, ki Slovenijo opredeljuje kot pravno in socialno državo. Država, ki nasprotuje odkrivanju in popravljanju preteklih krivic ni pravna in ni socialna.
- 3. členom, ki Slovenijo določa kot državo vseh svojih državljank in državljanov. Po tej noveli se državljane jasno deli na te, ki imajo pravico do zgodovinskega spomina ter do poprave krivic ter na te, ki te pravice nimajo.
- 5. členom, ki zagotavlja varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (torej tudi popravo preteklih krivic) ter ohranjanje kulturne dediščine in skrb za skladen civilizacijski ter kulturni razvoj Slovenije.
- celotnim drugim poglavjem slovenske ustave, ki določa človekove pravice in temelje svoboščine. Posebej s 14., 15., 17., 18., 19., 22., 34., 35., 38. in 39. členom.
- Novela je tudi v nasprotju s še drugimi določbami ustave (npr. 73. členom).
Pošten odnos do zgodovine, pieteta do umrlih in žrtev ter maksimalen trud za obsodbo zločinov in zločincev so nujni pogoji, da neko državo lahko označimo kot demokratično, pravno, ki spoštuje človekove pravice. Kaj pa to pomeni, da je neka država demokratična, pravna in spoštuje človekove pravice? Če se poljudno izrazim je to stanje enako kot stanje ali je ženska noseča. Ženska lahko je noseča ali pa ni noseča. Ne more pa biti delno, pretežno ali kolikor in kadar ji ustreza noseča. Enako velja tudi pri tem, ali je država demokratična, pravna in ali spoštuje človekove pravice. Država je ali pa ni demokratična, pravna in spoštujoča človekove pravice. Takšna novela zakona o arhivih torej ni le zaradi osamljenega trenutnega in slučajnega interesa posamična epizoda nespoštovanja temeljnih vrednot na katerih je utemeljena Republika Slovenija, ampak je izjemno nevaren pojav za demokratično prihodnost države in kaže, da nekateri očitno temeljnih vsebinskih osnov slovenske države, utemeljenih v Ustavi RS, nikoli niso ponotranjili.
Od teorije k praksi
Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal z zelo kvalitetno in produktivno zgodovinarko, kaj novela zakona o arhivih pomeni za njeno delo. Kar takoj na začetku naj povem, da je gospa Primorka, tako kot tudi jaz in da so predmet njenega preučevanja odporniška gibanja v času fašizma in druge svetovne vojne na Primorskem. Vsakršna kategorizacija o nepravi zgodovinarki in nepravih temah z določenega dela slovenske javnosti torej tukaj odpade.
Dejala mi je, da ob njenih 250 zabeleženih objavah v sistemu Cobiss najverjetneje, če novela ne bo padla na referendumu, ne bo mogla primerno pripraviti niti ene raziskave in objave več. Povsem jasno je, da bo anomizacija trajala mesece, leta in celo desetletja, dokumenti, ki bodo nato le dostopni pa bodo za stroko neuporabni. Raziskovalci lahko svoje delo opravljajo le, če imajo dostop do celovitih dokumentov, njih same pa nato zavezuje Zakon o varstvu osebnih podatkov. Le s takšnimi dokumenti lahko razumejo kontekst dogajanja, povezujejo stvari, se jim pojavljajo nadaljnja vprašanja in vedo, kje iskati odgovore. Le tako lahko stvari primerjajo ter ponujajo relevantne odgovore. Le tako lahko odkrivajo zgodovinsko resnico, ki je za vsak narod in državo neprecenljivega pomena.
O čem bomo torej odločali na referendumu?
Manipulacije, ki si jih je vladajoča koalicija privoščila z datumom referenduma so povsem nesprejemljive. Če bi živeli v normalni državi bi bila politična pot takšnih ljudi v hipu končana, njihova sramota pa neizbrisljiva. Ker se nekateri očitno zelo dobro zavedajo, da se resnice o noveli vendarle ne bo dalo tako prikriti in zmanipulirati, je njihov osrednji koncept za nezavrnitev zakona premajhna volilna udeležba. Težko bi to opredelili kot velik in moder politični in državniški koncept! Apatijo med volivci se seveda poskuša povečevati z ustvarjanjem vzdušja, da je referendum nepotreben strošek, tema trivialna in izključno zgodovinska ter za prihodnost države nepomembna, politika oz. del politike pa seveda pokvarjen in umazan, da takšen referendum sploh razpiše.
A na nedeljskem referendumu bomo v resnici veliko bolj kot o naši zgodovini odločali o naši prihodnost. Odločali bomo o tem, kolikšen bo v prihodnosti naš BDP, kolikšna stopnja brezposelnosti, kolikšna gospodarska rast, koliko se bo Slovenija zadolževala v tujini, koliko bo naše gospodarstvo konkurenčno …
Zakaj si drznem postaviti takšno trditev? Če se primerjalno ozremo po drugih državah lahko opazimo, da je razvitost in uspešnost držav premosorazmerno odvisna od njihovega obračuna z avtoritarno in totalitarno preteklostjo. Sosednja Italija, ki nikoli ni obračunala s fašizmom je neprestano v krizi. Avstrija je gospodarsko uspešna, črna pika je le dežela Koroška, kjer je brezposelnost največja, zadolženost najvišja, rodnost najmanjša, delež mladih, ki se odselijo v druge dele Avstrije pa najvišji. Kaj je vzrok temu? Ta, da je Koroška vedno predstavljala idejno in personalno zatočišče za bivše naciste in njihove idejne naslednike, za katere v drugih deželah ni bilo prostora ali so bili vsaj obsojeni na povsem obskurno vlogo. Vzpon Madžarske in Hrvaške, ki nas danes ekonomsko dohitevata in prehitevata se je začel po njunem odločnejšem idejnem rezu z bivšim komunističnim režimom. Povsem enako lahko opazimo na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Baltskih državah …
Kaj pa Slovenija? Mi pa se glede odnosa do nedemokratičnega režima lahko primerjamo z Belorusijo, Ukrajino, Rusijo, Azerbajdžanom, Kazahstanom … Posledično se z njimi vse bolj lahko primerjamo tudi glede družbene in ekonomske situacije v državi. Kdaj pa je Slovenija pravzaprav tako globoko zabredla v ekonomsko krizo? Pred dvajsetimi leti bi bilo nepredstavljivo, da bi najviše sodne funkcije zasedali ljudje kompromitirani z bivšim režimom kot jih danes; bilo bi nemogoče, da bi v medijih, šolah in na fakultetah zaznali toliko jugo nostalgije kot je danes; da bi bilo na vsakem koraku prisotnih in promoviranih toliko totalitarnih simbolov kot jih je danes. In Slovenijo so pred dvajsetimi leti označevali kot zgodbo o uspehu. In tudi še kasneje. Država se je gospodarsko in družbeno zelo hitro razvijala, vse dokler se niso začele pojavljati vse pravkar naštete anomalije, ki so tudi v izrecnem nasprotju s temeljnimi ustavnimi postulati, na katerih je osnovana Republika Slovenija. Takrat pa je država zapadla v hudo krizo.
Kaj mora torej Slovenija narediti, da se izvleče iz krize ter znova postane ekonomsko uspešna? Znova mora ostro pretrgati s svojo nedemokratično preteklostjo. Prva priložnost da to stori je že v nedeljo, kjer je potrebno na referendumu zavrniti novelo Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih.
Dejan Valentinčič je asistent za ustavno pravo in človekove pravice za Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Prispevek je bil pripravljen za Posvet o Noveli Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je bil v organizaciji Evropske Slovenije organiziran v torek, 3. junij 2014 v Državnem svetu RS.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
