Noge v zraku, glava v maslu

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Slovenska družba je res nenavadna. Predvsem zato, ker se ponavadi (vsaj po medijih) največkrat govori ne o drugo-, pač pa o petorazrednih temah, medtem ko najbolj usodne dogodke pometamo pod preprogo. Na primer: pred kratkim je iz evropskih sodnih dvoran prišla odločitev, ki je dokončno potrdila to, kar smo vedeli že ves čas – da bomo morali slovenski davkoplačevalci seči v žep tudi za ogoljufane hrvaške in bosanske varčevalce nekdanje Ljubljanske banke (njena pravna naslednica je Nova Ljubljanska banka). Ta znesek seveda ni prištet k približno 400 milijonov evrov dodatka k proračunski luknji, ki jo bo moral krpati zmagovalec volitev brez programa. In če bo slednji v svojo vladno ekipo vključil dosedanjo premierko, za katero se govori, da bo postala ministrica za finance v novi vladi (in se je celo pohvalila, da je vodenje vlade prevzela v zelo slabem stanju, končala pa v zelo dobrem), bo to zagotovo zelo grenak in drag “štos stoletja”.

Peinkiherjevih pet minut slave

A glej ga zlomka – javne razprave o odločitvi evropskih sodnikov glede varčevalcev LB so hitro potihnile. Morda tudi zato, ker v Sloveniji velja pravilo, da se o odločitvah sodišč ne dvomi in ne postavlja pod vprašaj (no, vsaj za tisto sodbo v zadevi Patria to velja, zato naj bi tisti, ki se zbirajo pred sodiščem, rušili pravosodje in temelje pravne države, kakor meni dr. Ljubo Bavcon s somišljeniki). O posledicah te odločitve pa seveda komaj kakšna vrstica. Nič hudega, kajti bralci slovenskega časopisja imamo na voljo bolj zanimive teme. Denimo nedavno objavljeni razvpiti intervju z nekdanjim obveščevalcem Antonom Peinkiherjem, za katerega slovenska javnost praktično ni vedela, dokler pred nekaj meseci ni izšel ponatis Janševe knjige Okopi, kjer je dodan tudi opis Peinkiherjeve vloge pri sodelovanju z nekdanjim obveščevalcem iz JLA Radenkom Radojčićem. Sedaj, ko je Janez Janša že mesec dni v zaporu, in ko so volitve že mimo, pa je tudi nekdanji obveščevalec z obrambnega ministrstva, ki ne skriva svoje lojalnosti Milanu Kučanu, dobil svojih pet minut slave. In “razkril”, da je bil pravzaprav Janša tisti, ki je leta 1990 razoroževal Teritorialno obrambo (in ne Milan Kučan), med vojno za Slovenijo leta 1991 pa celo sabotiral vrhovno poveljstvo TO, namreč Predsedstvo RS. Te trditve, ki na prvi pogled delujejo zelo “prepričljivo”, torej vso dosedanjo poznano zgodovino osamosvajanja postavljajo na glavo. In zanikajo veljavnost vseh dokumentov, ki so bili objavljena tudi v knjigah, kot denimo “Bela knjiga slovenske osamosvojitve”. Ergo: postkomunistični nomenklaturi ni dovolj samo to, da je pospravila Janšo v zapor, pač pa sedaj skuša v temeljih spremeniti celotno zgodbo o osamosvojitvi Slovenije, ki naj bi bila zgolj stopnička v razvoju revolucionarnih izročil. Pri tem so mnogi pripravljeni brez zadržka verjeti tovrstni perfidni propagandi, medtem ko je Peinkiher dobil tudi nekaj zadoščenja z maščevanjem Janši, ker je slednji javno razkril njegovo ne preveč častno nalogo leta 1994 pri aferi Depala vas.

Fenomen “letečih slonov”

Ni kaj, zelo zanimiva revizija zgodovine. Če smo že pri tako opljuvanem revizionizmu. Spomnimo se, kako je postkomunistična stran reagirala vsakokrat, ko so zgodovinarji, ki ne sodijo v njen milje, odkrili kakšno novo in za komuniste zelo obremenjujoče odkritje. Vedno znova smo poslušali o nemoralnih in sprevrženih poskusih “potvarjanja zgodovine” – pa čeprav je bila ravno komunistična oblast tista, ki je zgodovinska dejstva ali popačila, zamolčala ali predrugačila. In seveda svoje lastno početje ves čas podtikala drugim. V osamosvojitveni zgodbi pa dediči prejšnjega režima očitno poskušajo prepričati javnost, da vendarle ni bilo tako, kot kažejo objavljeni dokumenti, češ da je bil Demos glavni motor osamosvajanja, pač pa da se moramo za osamosvojitev na dokaj miren način zahvaliti predvsem preudarnim politikom iz postkomunistične levice. Ker če bi osamosvojitev vodili Demosovi “jastrebi”, bi imeli ruševine, ne pa samostojne države. Ob takih ugotovitvah bi verjetno res vsi sloni leteli po zraku, tako kot ponovno oživljeni Disneyev junak slonček Dumbo. Povedano drugače: zgodovina je dvignila noge v zrak, glavo pa spustila na tla. Tisti, ki postavljajo zgodovino na glavo, pa imajo glavo obloženo z maslom. Tako kot tisti, ki izrekajo sporne obsodbe “v imenu ljudstva” in si upajo obsoditi tudi izdajatelja alternativnega medija, ker je pisal o nepravilnosti v kazenskem zavodu (ker je način poročanja pomembnejši od dejstva, da so se nepravilnosti res dogajale).

Škof Rožman in kontinuiteta

Škoda le, da mnogi predstavniki pomladnega tabora v tej zgodbi niso dojeli, da niti v zadevi Patria niti v Peinkiherjevem “hanzi-intervjuju” ne gre samo za Janeza Janšo kot osebo. Janša je namreč realsimbolični lik, ki ponazarja resnično slovensko pomlad, kar pomeni tudi razgradnjo starih paradržavnih struktur. Spomnimo se, da je komunistična oblast na podoben način obračunavala z ljubljanskim škofom dr. Gregorijem Rožmanom (ob tem ne bo odveč spomniti, da je sedaj že razvpita sodnica Vesna Žalik sodelovala tudi pri “tepihovanju” obnove Rožmanovega procesa). Tudi ko je bil škof Rožman že v izgnanstvu, ga je komunistično sodišče obsodilo kot zločinca v istem procesu skupaj z Erwinom Rösenerjem in še nekaterimi. Vendar ostalih obtožencev režimska propaganda nikoli ni preveč izpostavljala, razen kolikor je hotela vedno znova in znova oblatiti Rožmana. Za to je imela več razlogov: obsodba Rožmana je pomenila obsodbo celotne Cerkve kot razrednega sovražnika, ki si bojda “po pravici” zasluži sovraštvo (ob tem je komunistična oblast tudi spodbujala notranji razdor med ljubljansko in mariborsko škofijo). Ponavljanje obtožb o menda zločinskem škofu je imelo (in še ima) močan propagandni učinek na mlajše generacije, s čimer je v marsikaterem katoličanu in celo duhovniku lahko vzbudila t. i. stockholmski sindrom. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da se je komunistični propagandni stroj najbolj spravljal nad tiste, ki so bili dejansko moralno neomadeževani – tako škof Rožman kot tudi dr. Lambert Ehrlich, Jaroslav Kikelj, Lojze Grozde, Ciril Žebot itd. so bili dejansko deležni najbolj strupene režimske propagande, ki se je najbolj opirala na namišljen greh kolaboracije. Po drugi strani pa se režimska propaganda denimo sploh ni lotila nacista slovenskega rodu Odila Globočnika, ker slednji pač zanjo ni bil koristen. Zato ne preseneča, da se praktično isti vzorci, ki jih poznamo v zvezi z zaganjanjem v Rožmana, ponavljajo tudi pri Janši. Ne samo, da ga skušajo izriniti iz političnega prizorišča, pač pa ga hočejo tudi moralno likvidirati in s tem dokončno zadušiti slovensko pomlad. Pri tem pa je najbolj perfidno, da temu zloglasnemu procesu na skrivaj ploskajo tudi nekateri iz demokrščanskih vrst, ki v svoji oportunistični in boječi drži računajo, da bo šel vihar mimo njih in da bodo lahko tudi v pogojih restavriranega komunizma lahko ohranili svoje mesto v politiki, s tem pa tudi vlogo figovega lista navidezne (beri: SZDL-jevske ljudske) demokracije – ne vedoč, da bodo po logiki dolomitske izjave nazadnje tudi sami pristali na političnem smetišču.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.