Nedavno se je novinarska kolegica v Dnevniku ostro spravila nad enega najbolj prepoznavnih slovenskih piscev, Draga Jančarja, in nad njegov najnovejši roman Maj, november. Češ, to je roman, ki ni vreden niti pisatelja začetnika. Njena osnovna teza je, da so vse lastnosti in obnašanje glavnega junaka romana daleč od tega, kako naj bi danes živel povprečen 30-letnik.
V kritiki me ni zmotilo, da novinarka noče razumeti uglajenosti Jančarjevega jezikovnega sloga, ampak si želi bolj robate, da ne rečem vulgarne govorice. Kot namreč zapiše, “povprečen 30-letnik zanesljivo ne ‘lega’ z žensko, pač pa z njo seksa, kavsa, fuka”. Bolj kot njena želja po robatosti Jančarjevega pisanja me je zmotila popolna odsotnost razumevanja sveta, ki ga po vsej verjetnosti ne pozna. Zato po njenem Jančarjev junak, kot ga v romanu opisuje, ne more in ne obstaja. Po njeno očitno lahko obstaja le junak, ki živi v miselnem okviru, iz katerega izhaja ona sama.
To pa je pravzaprav ključni problem povprečnega slovenskega novinarja. Zagledanost vase in v svoj ozki svet.
Desnica si dostikrat napačno predstavlja, da so številne stvari v slovenskih medijih cenzurirane, narejene namensko, organizirane od zgoraj. Morda to velja občasno, ko se neka točno ciljana informacija hkrati objavi v Dnevniku, Delu ali pa morda Mladini, nato pa jo po tekočem traku vsi povzemajo. Toda vsakdanje življenje nekega povprečnega novinarja je precej bolj dolgočasno. Novinarji so redkokdaj deležni cenzure, tudi samocenzure je verjetno zelo malo. Novinarjev, ki bi jih oblast želela cenzurirati, skoraj ni več, novinarjev, ki bi se zatekali k samocenzuri, pa tudi več ali manj ni.
Večino “cenzorskega” dela je med izobraževalnim procesom že opravila Fakulteta za družbene vede. Ostalo pa naredi še čredni nagon med novinarji, ki smo mu vedno znova priča – od množičnega podpisovanja peticije pod Janševo vlado (in ne prej ne pozneje pod nobeno levo vlado) do zadnjih (sicer upravičenih) protestov za svobodo govora – a očitno le v Franciji, medtem ko teh istih protestnikov grožnje uredništvu Reporterja in Demokracije skoraj ne zanimajo.
Na fakulteti, v katero je največ upov (pa tudi denarja) polagala slovenska levica, so novinarje zagotovo naučili nekaj: da se ne (samo)sprašujejo, zakaj bi bilo nekaj lahko drugače, kot so do sedaj mislili.
Pojdimo zato k začetkom novinarske indoktrinacije, k slovenski zgodovini, ki se tako rada odpira po medijih. Kar je normalno glede na to, da je vsak teden kakšna partizanska proslava, občasno pa še kakšna domobranska. Uglednemu in izobraženemu (na FDV) novinarju mora biti zato takoj jasno, kdo je na strani dobrih in kdo na strani slabih. Še predno se loti pisanja ali poročanja s te ali one prireditve. Natančneje: še predno se sploh odpravi na teren. Slika, ki jo ima povprečen novinar v glavi, ne pušča dvoma: domobranci so izdajalci in pika. Partizani pa heroji in pika. Ob tako jasni in enostavni sliki, ki ne zahteva nobenega truda in razmišljanja, je zato resnica nepomembna.
Še več. Tudi relikti nekdanjega režima se v glavi povprečnega novinarja žal slikajo kot nekaj pozitivnega. Zakaj bi bila Udba lahko nekaj negativnega, če je na FDV kot eden izmed uglednih gostov prihajal prav nekdanji Udbovec in odgovorni urednik Dela Mitja Meršol? Vedno uglajen, prijazen in z metuljčkom za vratom. Sklepanje je preprosto – če je ugleden Meršol, potem je ugledna tudi Udba. In ne čez enega ne čez drugega ni spodobno grdo govoriti. Če pa že kdo je tako nespodoben, pa ga je bolje neobjaviti. In če slučajno kakšen medij to objavi, itak ni resen medij.
Posledice so še toliko hujše za interpretacijo in iskanje resnice o novejših dogodkih – vedno znova se novinarji namreč zatekajo k najbolj enostavnemu miselnemu vzorcu – eni so dobri, drugi pa slabi. Če smo bolj konkretni – nekdanji predsednik Milan Kučan je najmanj četrti dobri mož, Janez Janša pa utelešenje vsega zla.
Prav zato boste, drage bralke in bralci, težko v osrednjih slovenskih medijih zasledili izjavo, ki bi bila kakor koli kritična ali – bognedaj – žaljiva oziroma brutalno satirična do nekdanjega predsednika Milana Kučana. Novinar jo bo že sam izrezal, ker je nespodobna. Ugledni novinar, ki bi seveda še naprej želel ostati ugleden, namreč ne bo objavil – po njegovem mnenju – neprimernih izjav. Desnica bo to upravičeno razumela kot cenzuro, levi novinarji pa bodo enako dejanje opravičevali z visokimi novinarskimi standardi in s tipičnimi izjavami, da bi bilo to nedostojno in neprimerno za javni diskurz.
Iz Milana Kučana slovenska levica dela simbol (v zadnjem času absurdno tudi simbol osamosvojitve). Rušenje tega simbola je za slovenskega novinarja najmanj nedostojno. Spomnimo se samo, kako lepo je bila slovenska levica tiho, ko je Kučan novinarko na njeno vprašanje zavrnil s povsem neprimernim vprašanjem, če je že poročena. In nato dodal, naj se raje s tem ukvarja. O tem ni bilo velikih naslovnic, še več – o tem ni bilo niti kakšne posebne novinarske solidarnosti z novinarko.
Še več. Vsak dosedanji poskus vzpostavitve demokratičnih standardov v osrednjih javnih medijih, kjer se je tu pa tam kakšnemu novinarskemu začetniku zapisalo stvari, ki so bile drugačne, se je končal z uporom novinarjev staroselcev in kričanjem, da se rušijo novinarski standardi. Na Slovenski tiskovni agenciji je tako direktor Bojan Veselinovič osebno odpustil tedanjega odgovornega urednika Boruta Meška, ki je nekaj mesecev zatem umrl. Zgodba, ki kriči do neba. Toda noben novinar, ki je pred dnevi vihtel svinčnik v zrak, ni tedaj ust odprl. Ker so se s tem strinjali. To je bil namreč njihov svet, svet, v katerem drugačni pogledi niso sprejemljivi.
In da se za konec vrnemo k Jančarju in kritičarki z Dnevnika. Morda v njegovem romanu niti ni bil tako velik problem junak, ki naj ne bi sodil v sodobno slovensko družbo. Kot se na koncu zapiše novinarki, jo zmoti, da Jančarju kar “naenkrat popusti zbranost, da nas posadi pred televizorje, kjer si vrla elita na neki državni proslavi prepeva komunistične pesmice. Skratka, titovka dol za tako sveto literarno preproščino”. Namesto da bi se torej novinarka vprašala, zakaj je Jančar to napisal in zakaj je prav tako napisal, v svoji novinarski preproščini ostaja neomajna: svet, v katerem živi in ga pozna, je dober svet. Svet, v katerem ne živi in ga ne pozna, pa je slab.
P.S. Tudi sam sem študiral novinarstvo na FDV, še bolj pa slovenščino na FF.
