Moralno-birokratska kriza Slovenije

birokracija papirji kafka weberDa je Slovenija v finančni krizi, čivkajo že vrabci na veji, čeprav jih je s prihodom mraza vedno manj. Da smo zabredli v moralno krizo, tudi ni kako novo odkritje. Vendar nihče ne ponuja rešitev. Pričakujemo jih od napačnih ljudi, od birokratov, ki so sprogramirani na ta način, da samo delajo. Ni jim pomembno niti, kako delajo (uspešno, neuspešno), niti nimajo posluha za malega človeka, ki krizo, moralno in finančno, najbolj občuti. Glavni problem pa je ta, da vrana vrani ne izkljuje oči.

Morala, ki je ni

Da smo v Sloveniji nagnjeni k zelo zapleteni zakonodaji, ki ima za posledico tudi izredno zakomplicirane in izredno dolge postopke, nas opozarjajo številni strokovnjaki. Najbrž gre za tradicijo, ki smo jo prevzeli iz nekdanje skupne države. Kljub zakonom, ki bi jih tako ali tako morali poenostaviti, obstaja seveda v našem sodstvu še moralno vprašanje, ki je prišlo najbolj do izraza v tako imenovani aferi »prijatelji v stečaju«. Glas morale in razuma, ki je prišel in je na žalost moral priti izven naših meja, vendar vseeno od Slovenke, mi daje upanja. Dr. Verica Trstenjak je povedala povsem logično: »Kar se je zgodilo v zadevi s stečajnimi upravitelji, se mi zdi nesprejemljivo. Sodniki bi morali samo moralno obsoditi dejanje kolegov, ne pa, da jih zagovarjajo. Zato izgubljajo ugled, ker se sami ne opredelijo do napak. Tudi za vse pravnike obstaja pravna in moralna odgovornost. Nepravilnosti, napake, zlorabe v sodstvu, odvetništvu, notariatu se zgodijo tudi v tujini, a jih kolegi obsodijo in ne dovolijo, da je med njimi kdo tak, ki jim niža ugled.« Seveda takšne logike v Sloveniji ni. Pa naj bo ta primer dovolj. Če bi hotel navesti vse zglede, bi me prsti že pošteno boleli od tipkanja.

10(7) zapovedi za življenje

Veren ali neveren človek. Deset božjih zapovedi bi si morali za pravila postaviti prav vsi. Neverni naj izpustijo prve tri, pri ostalih sedmih bi se zagotovo lahko vsi strinjali, da je moralni okvir dober – vsaj v teoriji – in hkrati preprost. To so vedeli že za časa nekdanje države, npr. leta 1974, ko je Edvard Kardelj spisal ustavo s toliko členi, da je bila neprebavljiva. Josip Kopinić je obiskal Josipa Broza Tita in mu dejal: »Pravim ti, Kristusa ti boga, kaj ti piše Edo. Piše, pravim, neumnosti. V ustavi imaš petsto, šesto členov. Vprašam ga, ali je to prebral. Reče: Nisem. Pravim, ali misliš, da bo kadarkoli kateri koli Jugoslovan, če ni pravnik, to prebiral. Niti Kristus bog! Pravim, najboljša ustava je katoliška, deset zapovedi in »voljno«. Tu veš, da ne smeš ***** svoje sosede, ker bo sosed jezen, ne smeš krasti in tako dalje. Ali ameriška: imaš dve strani in čao! Nič več! Vidiš, dvesto let sta jim dovolj dve strani. A ti potrebuješ Eda Kardelja z Bakarićem, s kompanijo, da imamo na stotine strani ustave, ki je niti Kristus bog ne razume. On pravi: Kaj hočeš, jaz ne morem vsega tega pisati, jaz nisem pravnik.« Vsaka podobnost z današnjim stanjem je seveda zgolj naključna. Še nekaj let nazaj so zakone pisali pravniki, ki so zraven ustvarjali obširne obrazložitve. Danes jih pišejo politiki, za katere dobivam občutek, da še sami ne vedo, kaj delajo, ob zakonih pa ni napisanih obrazložitev, in nastajajo resne zmešnjave.

Birokracija zmaguje, mladi pa odhajajo

In kako živeti v tem kaosu? Skorajda nemogoče, ogromno mladih zapušča Slovenijo z grenkim srcem. Kriv je mačehovski odnos države, ki nima posluha, očitno za nikogar. Junija je bil objavljen razpis Javnega sklada RS za razvoj kadrov za Zoisove štipendije. Ker je vsako leto zmešnjava in se potem vloge rešijo šele februarja, je tokrat bilo v medijih zaslediti poziv sklada, naj študentje čim prej oddajo vloge in s tem pripomorejo k hitrejšemu reševanju vlog. V razpisnih pogojih pa je bilo navedeno, da izpisa ocen ne bodo upoštevali, če bo na njem datum pred 1. oktobrom. Torej pred 1. oktobrom po vsej verjetnosti ni nihče oddajal vloge, saj brez izpisa ocen ne moreš kandidirati za štipendijo (na podlagi povprečja) ali pa ne dobiš dodatka za uspešnost. Ob tem je potrebno še pripomniti, da določene fakultete Univerze v Ljubljani za izpisek ocen (en A4 list papirja z žigom in podpisom) zaračunajo po okoli 4€. Visoko šolstvo je brezplačno, vpisnina pa se vplačuje za ne vem kaj in za koga. Drugi problem je nastal z zahtevo, da mora imeti prosilec urejeno začasno prebivališče (uradno prijavljeno na upravni enoti) z datumom pred 1. oktobrom. Ker si vsakdo ne more privoščiti bivanja pri privatniku, so študentje seveda zaprosili za dodelitev postelje v študentskem domu. Študentje, ki se vpisujejo po končani 1. stopnji bolonjskega sistema na 2. stopnjo (magisterij), pa se vpisujejo šele nekje med 25. in 30. septembrom. Četudi si dobil posteljo v študentskem domu in si na tako imenovani prednostni listi, te ne morejo vseliti, saj se še nisi vpisal. In ko si vpisan, zopet traja vsaj teden dni, da te vselijo, in tako zamudijo rok, ki ga zahteva sklad. Po novem od letos enako velja tudi za državne štipendije. Kar pomeni, da prosilci izgubijo dodatek za bivanje v vrednosti okoli 80€ mesečno. Še slabše izkušnje imajo nekateri z zdravstvenim zavarovanjem. Ko si diplomiral, se ti avtomatsko izteče zavarovanje, četudi si že oddal vlogo za nadaljnji vpis na magisterij. Tukaj pa ne pomaga niti potrdilo o vpisu, saj mora referat vse vnesti v sistem, pri čemer zaradi preobremenjenosti seveda prihaja do zamud. Tako nekateri nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja niti v prvih dneh oktobra. Lani je ena izmed fakultet celo pozabila vnesti študente v sistem, tako da so zaradi tega vsi dobili zavrnjeno podaljšano leto bivanja v študentskem domu. V smislu, če nisi v sistemu, očitno ne študiraš več. K sreči se je zadeva naknadno uredila. Birokracija ne pozna meja. Ob vrstah, ki smo jih spremljali za urejanje mesečnih/polletnih in letnih kart, pa ne bi izgubljal besed. Kot da ne živimo v letu 2013 in še ni mogoče urediti takšnega sistema, da bi vse lahko rešili preko spleta od doma.

Zbogom, Slovenija

Rezultati so vsem znani. Ali pa ne. Vseskozi se govori, da po šolanju mladi odhajajo v tujino. No, to je že res, bolj zaskrbljujoče je to, da jih veliko »zgasne« že po zaključeni 1. stopnji in odidejo v tujino že na magistrski študij, ker je tukaj kaos. Znance in prijatelje, ki so se tako odločili, že lahko preštejem na prste ene roke, če pa bi prištel vse, ki jih poznam in o tem koraku razmišljajo, prstov niti nimam dovolj.

Foto: Flickr