Bilo je davnega novembra 1952. Jesensko muhasto vreme se je umirilo in v Zagrebu se je pričel VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije. To je bil drugi kongres KPJ po drugi svetovni vojni in naj bi bil ključnega pomena, saj naj bi prelomil s stalinizmom in politiko Sovjetske zveze.
Pokvarjeni tovariški odnosi
Kongres se je seveda začel vzhičeno z večminutnimi aplavzi in skandiranjem raznih parol, kot je »Heroj-Tito«. Po udarniških govorih o spremenjeni politiki KPJ, ki se je vmes preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, je na kongresu prišlo do nečesa popolnoma nepričakovanega. Ljubodrag Đurić, Titov najmlajši general in zvezni sekretar, je nenapovedano stopil na govorniški oder in načel tematiko pomanjkanja moralnih vrednot znotraj vrst ZKJ. Dejal je: »Čini, položaji, vile in avtomobili so pokvarili te tovariške odnose! In medtem ko se po Beogradu vozimo v luksuznih avtomobilih, bolehni tovariši v srezih, ki terjajo [kmečke] odkupe, nimajo niti džipov, da bi lažje prihajali do oddaljenih vasi.« Med aplavzom (polovice kongresnikov) naj bi do govorniškega odra prišel Aleš Bebler in mu dejal, naj gre dol, nakar ga je Đurić »nagnal«. Enako neuspešen naj bi bil tudi Rato Dugonjić. Đurić je nadaljeval svoj govor, v katerem je prešel na moralne probleme in dejal, da mu je Petar Stambolić prevzel ženo. Nato je pritekel Jovan Jovo Kapičić in ga odnesel z govorniškega odra.
Delegati pojejo
Petar Stambolić ga je že od 2. svetovne vojne »sračkal« z Đurićevo ženo, ki se je z Ljubodragom sicer poročila šele leta 1951. Za to se je odločila v prvi vrsti zato, da bi se maščevala Stamboliću. Ko se je zadeva razpletla, so ugotovili, da je imel Stambolić takšnih žensk, ki jih je izkoriščal, na pretek. Moral bi biti kaznovan z izključitvijo, vendar je Tito posredoval in dejal, da ga bodo postopoma odstranjevali s partijskih funkcij. Ko se tudi po letu dni ni zgodilo nič in ko je Đurić videl Stamboliča, kot je sam dejal, »moralno propalico«, v predsedstvu kongresa, mu je enostavno počil film. Titova reakcija je bila pričakovana. Nad Đurićem je delovala sovražna roka, Kominform je hotel kompromitirati kongres. Delegati so veselo zapeli: »Druže Tito, vođo komunista, Partija je kao sunce čista« in »Što je više kleveta i laži Tito nam je miliji i draži«. Đurić pa je romal v zapor.
Če poveš kaj je res in kaj si misliš si degeneriran zarodek
Po nekaterih trditvah naj bi Tito tako odreagiral, ker je za časa druge svetovne vojne tudi sam speljal tovarišico Zdenko Jovu Kapičiću, ki je ironično odstranil Đurića z govorniškega odra. Po drugi strani so kongres v živo prenašali po radiu in je bilo potrebno Đurića uničiti in okriviti zunanje sovražnike. Potem ko se je nanj vsul bes delegatov in so prihajali telegrami iz različnih organizacij na kongres, vključno s telegramom partijske organizacije, ki je Đurića poslala v Zagreb, češ da temu generiranemu zarodku odrekajo mandat zastopstva, je prišlo na drugem koncu Hrvaške še do ene zmede. Po trditvah Milovana Đilasa naj bi bil na kongresu še en Ljubodrag Đurić, delegat iz Slavonskega Broda. Ker poslušalci radia niso vedeli, da obstajata dva Đurića, so v Brodu pohiteli in pričeli pisati članke, v katerih so blatili Đurića in ki naj bi bili naslednji dan natisnjeni v časopisju. Spisali naj bi celo po več strani. K sreči je informacija, da ne gre za njihovega Đurića, prispela dovolj hitro, da ni nastala še ena nedolžna žrtev.
Nad partijo ni nihče!
Ta primer dokazuje več stvari. V (jugoslovanskem) socializmu je bila svoboda govora mit, ne glede na to, kako visoko si bil rangiran. Dobro leto kasneje bo to ugotovil tudi Đilas, eden izmed jugoslovanske četverice, v začetku 60. Edvard Kardelj, 1966 Aleksandar Ranković itd. Nad partijo, torej nad Titom, ni (bil) nihče.
Pripis: O dogodkih, ki sem jih na tem mestu zgolj povzel, glej podrobneje članek Seks kongres Komunistične partije Jugoslavije novembra 1952.
// //
