Janševa napoved ustanovitve medijske zadruge je ena najboljših novic za slovensko družbo v zadnjih desetih letih.
Slovenski medijski prostor ni pluralen. Veliko ljudi v obstoječih medijih ne more slišati, gledati ali brati novic, komentarjev in stališč vsaj približno z njihovega zornega kota. Še več, največjih deset medijev v državi pogosto žali vrednote, življenjski stil in prepričanja velikega dela državljank in državljanov. V porog moramo enega od njih obvezno plačevati s 153 EUR na leto. Ta medijsko zapostavljeni del prebivalstva odlikuje neverjetna strpnost in potrpežljivost. Me zanima, kako bi se ob obratni situaciji obnašali levičarski ekstremisti, ki niso mogli zdržati niti eno leto druge Janševe vlade, pa so že začeli uničevati po ulicah ter obešati po drevesih in z mostov.
Janševa poteza je pogumna. Prihaja s strani enega redkih ljudi nelevičarskega dela družbe, ki je, upajmo, sposoben dovolj mobilizacijskega potenciala, da tak projekt izpelje. Janševa ideja medijske hiše je demokratična. Ne zanaša se na nekaj velikih financerjev doma ali iz tujine, ki bi z milijoni prišli, postavili in potem vse diktirali. Tak medij bi slej ko prej postal isti kot vsi ostali. POP TV ima konzervativne ameriške lastnike, Planet TV je kupil konzervativen Grk, velik solastnik Dnevnika je domnevno katoliška Styria (Styria je bila tudi lastnica propadlega Žurnala), pa se izvor tujega kapitala prav nič ne odraža v prispevkih teh medijev.
Janša se je odločil povabiti k solastništvu nove medijske hiše kar se da veliko množico ljudi. Vse, ki mislijo, da slovenski prostor potrebuje novo televizijo, radio in spletni portal. V osnovi gre za zadružno idejo. Predlaga, da se združijo majhni in šibki ter povezani skupaj naredijo nekaj dobrega zase, družbo in državo.
Seveda so pasti, ki jih bo moral ta projekt preskočiti. Kje jih pa ni?
Pred dobrim tednom sem se pogovarjal z novinarko nemškega Die Welt. Beseda je nanesla tudi na medije. Ko sem ji predstavil našo medijsko krajino, je kot nekaj samoumevnega vprašala: »Ja, zakaj pa ne naredite svojih medijev?« Za človeka iz demokratičnega sveta povsem samoumevno, za mnoge »neodvisne« novinarje in urednike največjih medijev, ki jim je resnična svoboda španska vas, pa nekaj nezaslišanega.
Jaz sem se odločil. Pripravljen sem pomagati.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
