Ob nastanku Nove Slovenije je stranka tudi z imenom želela pretrgati vezi z nesrečno zvezo SKD in SLS. Toda hkrati se ni hotela odpovedati ne krščanstvu ne ljudskosti oz. zgodovinski SLS. Tako je nastal pridevek ‘krščanska ljudska stranka’.
Več kot desetletje kasneje se NSI zdi, da to distanciranje ni več potrebno in da je večji poudarek na krščanski demokraciji na mestu, nemara tudi politično oportun. Predsednica Ljudmila Novak pa je s tem še enkrat dokazala tudi svojo povezovalnost, zrel odnos do strankine preteklosti in do Lojzeta Peterleta.
Novakova se tudi nikoli prej ni obotavljala, da Lojzetu Peterletu prizna zasluge za to, da je konec osemdesetih let izpod pepela obudil stranko kristjanov in jo za nekaj let popeljal v samo središče slovenske politike in osamosvajanja. Na nek način je iz sedanje situacije – ko je NSI le nišna stranka nedeljnikov – ta njegova poteza še bolj videti, takorekoč, kot čudež.
Manj sreče je imel Peterle z izbiro ljudi okrog sebe. Morda je v ozadju teh kadrovskih nespretnosti in premajhnega znanja kompleks post-katakombovskega katolika, ki se boji, da se sam ne bo znašel v svetu političnih spletk, povampirjenega tranzicijskega klientelističnega gospodarstva in nepoznanih omrežij, ki jih še vedno obvladujejo strici. Tako so bili v SKD odprtih rok sprejeti tisti, za katere se je zdelo, da se v teh svetovih znajo gibati, a so hkrati vsaj dajali videz, da so zavezani krščanskim vrednotam (kar se je pri enih izkazovalo s pobožnostjo vsakodnevne jutranje maše, pri drugih pa sorodstvo z dekani ipd.). V stranki so se naenkrat tako vzpeli povprečni/mladi menedžerji in menedžerke, ki so v SKD zaslutili možnost za naglo kariero, ‘born again’ kristjani (celo iz policijskih vrst) in takšni, pri katerih se je katoliški kompleks manjvrednosti zdaj manifestiral na pristajanje pobiranja drobtinic z mize bogatega in vsemogočnega koalicijskega partnerja.
Toda sedaj, ko vidimo, da je zaradi podobne kadrovske nespretnosti, pomanjkanja znanja, kompleksov manjvrednosti in tudi večvrednosti pretirano ambicioznih malih duhovnikov v podobne težave (ne samo v finančno, temveč tudi krizo verodostojnosti) zabredla celo Cerkev na Slovenskem, je morda bolj jasno, da bi lahko tisto koaliranje z LDS Peterletu končno odpustili. Navsezadnje je prav to koaliranje bilo ključno zaslužno za denacionalizacijo, popravo krivic, zasebno šolstvo, radio Ognjišče itd., torej za agendo, ki ji je desno volilno telo vselej pripisovalo veliko težo. Navsezadnje, ali nismo v spremstvu najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov videvali Ivana Zidarja. Ob njegovi udeležbi na papeževem obisku sem bolje razumel, kako so Lutra lahko zbodli nakupi odpustkov…
Po drugi strani mora Lojze Peterle tudi razumeti, da je politik blago kratkega veka. Evropski prostor je tisti, kjer lahko za NSI in Slovenijo naredi več kot doma. Zavzeti mora tudi sproščenejši odnos do SDS, ki je v določenem trenutku pred leti zaslutila, da lahko tedanji SKD odvzame znaten del volilne baze in si to pač ni pomišljala storiti. Za tem jokati nima več smisla. NSI je lahko zadovoljna, da sedaj SDS z nekoliko neprepričljivim, oportunističnim oživljanjem krščanskega foruma, ponavlja to potezo, saj to pomeni, da krščansko postaja spet tudi politično zanimivo. Toda tokrat je nosilka krščansko navdahnjene politične ideje vsaj moralno v boljšem položaju kot je bila pred leti SKD: NSI-ju nihče ne more očitati nenačelnosti. Tudi občasne premočne ambicije ali slabe presoje Mateja Tonina ne morejo očrniti moralnega ugleda stranke. Mladi poslanec pa bo moral paziti, da ostane primerno zadaj, za svojo predsednico ter da ne zaide v nerealistična pričakovanja osvojitve domnevne sredine, ki jim je podlegla že SKD. Slovenija namreč ostaja politično polarizirana. To pa seveda ne pomeni, da ni treba paziti na mero in tudi ne, da volivci levice (še vedno so v večini) ne zaslužijo biti nagovorjeni z jasno besedo, da bo tudi večino njih tranzicijska levica le še bolj obubožala.
Predsednica Novakova je na sobotnem kongresu pravilno ocenila, da mora znaten del nastopa posvetiti notranjim odnosom v stranki. Pravilno se je odločila, da bo do pogledov in ambicij posameznikov široka; verjetno se zaveda, da se tako majhna stranka ne more cepiti, oz. da je v njej dovolj prostora za različne odtenke in celo za ambicije vzpenjajočih in bivših. Kakšen odstavek v njenem govoru je bil morda preveč podoben duhovni spodbudi; šibkost je zaznati na gospodarskem delu. Toda Ljudmila Novak si s svojim modrim vodenjem stranke, izogibanjem sporom, zdravim razumom in ohranjanjem prave mere, zasluži več pozornosti, kot ji jo desna srenja danes daje. Novi Sloveniji se ni treba pretvarjati, da se bo znašla v prej omenjenih labirintih moči in omrežij, da bo zvitejša od tranzicijske levice. Ne skrbeti, kako si bo zagotovila drobtinice iz kolača, ki ga klientelistično slovensko gospodarstvo nameni strankam za volilno kampanjo, ali naklonjenost medijev. Slovenija je danes v tako težki situaciji, da postaja vendarle vse večjemu krogu ljudi jasno, da nas lahko reši le konzervativno, staromodno spoštovanje vrednot. Pri tem tudi na desnici nima močnejšega tekmeca. Ohranitev položaja v parlamentu, kakšen poslanec več, je lahko realen cilj. SDS pa ni v takšni kondiciji, da bi lahko energijo izgubljala s konkurenco NSI-ju na njenem dvorišču.
Foto in govor Ljudmile Novak: NSi