O tem, ali so si 27. april izmislili komunisti, da bi prikrili kolaboracijo z nacisti, je Edvard Kocbek gotovo najbolj avtentičen pričevalec tistega usodnega časa. Takole se spominja tistih dni:
»Že prve mesece smo bili (krščanski socialisti) med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. … Komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. … Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Položaj v svetu se je mahoma spremenil . Naša skupina je sprejela izjavo slovenske komunistične partije, da je tudi ona pripravljena na odpor in vstajo. Protiimperialistična fronta, ki so jo komunisti organizirali po nemško-sovjetskem paktu in je zato životarila, se je sedaj brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.« (Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo, stran 130)
Inkret na strani 132 nadaljuje z navajanjem Kocbeka:
»Prvič: zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. … Ta datum je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum. …. Drugič, pa me na tistem debaterskem sestanek ni bilo. Saj so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi, zato sem pogovor z njimi odklanjal vse do Hitlerjevega napada na ZSSZ. Prava OF se je z njimi začela oblikovati šele po tem datumu. Poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno, ko se je začela širiti novica, da v njej sodelujejo krščanski socialisti.«
Ko je še veljal pakt med Hitlerjem in Stalinom, so bili komunisti upravičeno sumljivi
Čeprav morda beseda »kolaboracija« zveni pretirano, lahko najmanj posumimo v verodostojnost datuma, če še enkrat izpostavimo, kaj je o začetkih sodelovanja s komunisti zapisal Kocbek: »Takratni komunisti so bili v času, ko je še veljal pakt med Hitlerjem in Stalinom ”upravičeno sumljivi”«.
Poglejmo nekaj zadev, ki nas utrjujejo v prepričanju, da so si komunisti 27. april preprosto izmislili, da bi prikrili kolaboracijo z nacisti.
26 ali 27. aprila pod Rožnikom v Vidmarjevi vili, kjer se je že leto nazaj sestajalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze, je bila Protiimperialistične fronta (PIF). Med imperialiste pa komunisti – pazite – niso umeščali nemškega okupatorja (!!!)
Ali sploh praznujemo pravi datum odpora, nas tudi brez podrobnejših analiz navede že podatek, da so komunistični aktivisti ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 na terenu celo pozivali nabornike k dezerterstvu. Borisi Kidrič je pravzaprav pozdravil padec Kraljevine Jugoslavije, ki so jo komunisti videli kot zaveznika Anglije, največjega imperialista tistega časa.
27.aprila naj bi se komunisti uprli okupatorju, a 1. maja z njimi praznovali?
In še to! 27. aprila naj bi se komunisti odločili za upor proti okupatorjem, samo štiri dni kasneje, 1. maja 1941, pa so skupaj z nacisti, okupatorji, obeleževali praznik dela.
Kako tudi pojasniti, da v uradni komunistični zgodovini vse do 22. junija ni dokumentiranih nobenih spopadov z okupatorjem. Pri tem ne smemo šteti spopada pripadnikov TIGR z Italijani na Mali gori pri Ribnici. Kot vemo, to je bilo že 13. maja 1941. Tudi prvo partizansko četo so 1. julija 1941 pravzaprav ustanovili tigrovci, ki niso bili člani OF. Zato o tem dogodku ”uradna zgodovina” ne govori.
Če natančno beremo Kocbeka in nismo preveč ideološko zaslepljeni, najdemo odgovore. Upravičeno lahko govorimo, da se 27. aprila ni zgodilo ničesar, kar bi bilo povezano z uporom proti okupatorju. Hkrati pa lahko govorimo, da so tiste dni komunisti sodelovali z nacisti, saj so bili zavezani paktu Molotov-Ribbentrop.
Odgovore na vprašanja tistega usodnega časa, katerega posledice čutimo še danes, bomo iskali na zgodovinskem posvetu v Državnem svetu, ki bo v petek 10. maja 2019 s pričetkom ob 10.30.
