Ko sem pred 32 leti v Pravni praksi objavil dva uvodnika – »Prerezati popkovino« ter »Bliža se dan D«, sem bil v takšni funkciji, ki je danes komaj verjetna. Kot predsednik Zakonodajno-pravne komisije Skupščine RS sem bil hkrati po funkciji tudi vodja Službe za zakonodajo! Poleg mene v parlamentu (pardon: v Skupščini) je sedel – tudi kot poslanec (pardon: delegat) minister Rajko Pirnat! Ko je delegat JLA v Zboru združenega dela Milan Aksentijević na skupni seji vseh treh zborov govoril v srbohrvaščini, je Pirnat upravičeno glasno protestiral.
Danes se mi zdi kar neverjetno, da smo uspeli, z uresničitvijo Demosovega osnovnega nečela legalitete, v takšnih okoliščinah ustanoviti in obraniti povsem novo državo. Ko sem takrat napisal za Pravno prakso »Pred nami pravniki je torej odgovorna in zahtevna naloga, da združimo, uporabimo in prikažemo vse teoretično znanje, praktične izkušnje in družbeno-strokovno angažiranje in da naši mladi državi ponudimo strokovno podlago za novo zakonodajo«, sem se morda kar premalo zavedal težav, katere nam bo predstavljal okvir trodomnega »parlamenta« (verjetno nekaj edinstvenega na svetu), kjer so v Zboru združenega dela sedeli v glavnem direktorji, izvoljeni (točneje delegirani) s strani dotedanje nomenklature, temelječe na nedemokratičnih volitvah. In so imeli v tem zboru celo večino …
Sprejemanje zelo pomembnih in zahtevnih državotvornih zakonov in drugih predpisov je bilo zelo oteženo predvsem tudi zaradi takšne sestave Skupščine RS. Vsak, tudi najmanjši amandma, je moral biti sprejet v vsakem od treh zborov v enakem besedilu, kar je zahtevalo ogromno usklajevanja in ponovnega glasovanja.
Saj je bila pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo tudi drugačna možnost, ki pa bi pomenila, da kontinuitetne politične sile ne bi do danes ohranile toliko moči, kot so jo! Logično bi bilo, da te sile na volitvah leta 1990 sploh ne bi smele sodelovati. To so bile namreč totalitarne organizacije, ki niso imele nobene legitimnosti sodelovati na demokratičnih volitvah. Tisti, ki so še vedno hoteli delovati v politiki, bi se morali takrat vključiti v nove demokratične stranke, ali pa ustanoviti povsem nove, brez povezave (predvsem tudi materialne) na bivše totalitarne organizacije.
Poleg tega so imele te sile že na začetku ogromno prednost pri volitvah, posebno v Zbor združenega dela, takratni tretji zbor skupščine, ki pa je bil enakovreden drugima dvema. V vseh podjetjih in upravnih organih so bile takrat namreč še osnovne organizacije Zveza komunistov.
Seveda pa tedaj nismo bili dovolj močni, da bi se jim lahko neizprosno postavili po robu, zato smo morali večinoma iskati kompromise. Takrat se je odvijalo enostavno preveč pomembnih procesov, z demokratizacijo in osamosvojitvijo na čelu, da bi lahko izvedli še lustracijo. To smo kratko malo morali dati na stranski tir, da smo, pogosto z enim ali dvema glasovoma večine, sprejeli ključne zakone za slovensko državnost, za katero se je odpiralo edinstveno, majhno zgodovinsko okno. V nasprotnem primeru bi bili danes kvečjemu kakšna entiteta pod tujim pokroviteljstvom in pokroviteljstvom OZN.
Tako smo na račun samostojne države že na začetku nekoliko »pohabili« demokracijo. Ker so ob tem ostali praktično nedotaknjeni tudi celotni drugi pomembni družbeni podsistemi, prepojeni z indoktriniranimi in privilegiranimi kadri, nastavljenimi v prejšnjem sistemu (pravosodje, šolstvo, mediji), se nam to maščuje še do današnjih dni. Cele generacije so še vzgajane in vplivane tako, da se zlahka in kar nevede vključijo v vajeti starih sil.
Na žalost celo jedrni del Evrope ne razume specifike »globoke države«, ki se lahko pojavi celo pod krinko demokracije in v pravosodju funkcionira v obliki »rezultatskega sojenja«, kot je bilo to na primer v zadevah Patria, Kangler in RTV. Sam sem to doživel kot član nadzornega sveta RTV SLO, saj sem bil predčasno razrešen kar trikrat, od tega dvakrat s pomočjo sodne začasne odredbe. Upam si trditi, da zato, ker nisem bil imenovan s strani »prave« vlade!
Zato tudi ni čudno, da so se stare sile tako veselile sodbe ESČP glede »izbrisanih« in težavne situacije, v katero je zaradi nje prišla Slovenija, saj so preko levih oblastnih in nevladnih organov in organizacij ter medijev zbirale dokaze in pisale osnutek odločitve, ki ne upošteva specifične situacije na novo nastale države izpred burnih 30 let. Imam občutek, da so prejšnje leve slovenske vlade v Strasbourg pošiljale tako branilce kot tožilce. Pa ne zato, ker bi jim bilo resnično mar za konkretne usode posameznikov. Če bi jim šlo za to, bi se vprašanje izbrisanih lahko rešilo že davno z nacionalnim političnim konsenzom, s popravo vseh tistih redkih zares utrpljenih krivic. Pa ni šlo za to. Šlo je in gre še vedno za to, da se za vsako ceno očrni vse tiste in tisto, kar v simbolnem smislu predstavlja demokratično slovensko državo, ki po njihovem naj ne bi bila bistveno boljša, kot je bila socialistična Jugoslavija.
Imeli pa smo vsaj to srečo, da je predstavljal vrhunec slovenske pomladi plebiscit. Tu pa je šlo za brezmadežno obliko čiste demokracije z direktnim izražanjem ljudske volje! Ogromna večina slovenskih državljanov je podprla jasni in odločni predlog Demosa, ki je tedaj sicer še imel formalno oblast, vendar le za dobri dve leti, kolikor je bilo potrebno za izvedbo najuspešnejšega projekta v slovenski zgodovini. Podobno srečo smo imeli, da smo se še pravočasno pridružili Evropski uniji in NATU. Danes bi šlo morda že precej težje?
Naslov tega prispevka dokazuje tudi dogajanje zadnjih let na globalni ravni v zvezi s pandemijo. Kako temeljito in »brez problemov« so na Kitajskem obračunali z virusom! V državi, kjer že tako ni sledu o kakšni pravi demokraciji, so lahko v izrednih razmerah izvajali tako krute in brezobzirne izolacijske postopke, da si jih v svobodnih družbah niti zamisliti ne moremo. Pri nas (na zahodu) pa so se morale vlade hkrati z borbo proti virusu ukvarjati še z uradnimi listi, množičnimi, tudi nasilnimi protesti, medijskimi pritiski, bojevito opozicijo, stavkami, človekovimi pravicami in zasebnostjo.
Pa vendar za nas demokracija nima alternative!
