Vladavina čudaštva

V zadnjem času se pri nas veliko dogaja predvsem na področju državnih financ in upam si trditi, da bo to imelo dolgoročne posledice za vse nas. Moj osebni pogled nima politične barve, gojim pa domoljubje, kot so ga gojili že moji predniki pod Avstrijo, pod Italijo in še posebej pod komunizmom. Zaskrbljeni bi morali biti vsi, ki nam je kaj do naše domovine, kajti domovina je tudi naša, čeprav se nekateri vedno bolj počutimo kot tujci. Čudaške aktivnosti te oblasti nas v glavnem puščajo brez besed. Tako ukrepe kot retoriko, vse so potegnili iz naftalina komunističnega arzenala, vključno s propagando, korupcijo, pritiski, grožnjami in diskvalifikacijami. Vse to že obstaja v podzavesti državljanov in v nas pušča strah ter apatijo.

Edina gotovost je, da nam preživeta ideologija nabora komunističnih ukrepov ne prinaša blaginje. Oblast seveda z neverjetno lahkoto razmetava državni denar, naš denar, z edino vizijo vrnitve v preteklost, v njihovo enoumje in totalitarizem. Namesto gospodarstva uvajajo gospostvo elite, ki se posebno trudi, da zatira vsako konkurenco na trgu gospodarskih dejavnosti in idej. Najbolj jim gre od rok propaganda in ustvarjanje pogojev za lastno lagodno življenje. Večina energije usmerjajo v aktivnosti prerazdelitve družbenega bogastva. Oblast razumejo kot absolutno pravico, da počnejo, kar hočejo. Zanimivo je, da ljudje še take konstrukte in nesmisle sprejemamo na podoben način, kot smo to počeli v državi, ki ni bila naša.  Sicer pa nam, kot v dobrih starih časih vse informacije lepo servira armada družbeno političnih delavcev iz različnih medijev.

Zanimiv primer je javno zdravstvo, mediji so ga polni, vsak dan poslušamo o njem. Vanj se meče denar z lopato in vsi v en rog tulijo, kako javnega zdravstva ne damo. Nobene analize, nobene primerjave, koliko kaj stane, nobene kritičnosti, da nekaj ne deluje ravno zato, ker vlada socializem, kjer organizacija ni možna, ker je pač preveč interesov in premalo konkurence, stroke ter zdrave pameti. Socializem vedno naplavi na površje čredo povzpetnikov, koristolovcev, psihopatov, ki drugače nikjer ne bi uspeli. O tem se pač ne govori. Povprečnemu kmetu v tej deželi je jasno, da več denarja v okolju ustaljenih koruptivnih praks ne more prinesti željenih rezultatov, vse se konča z veliko pompa in še več korupcije. Kjer je monopol ni meril, vsi so uspešni, vse pokrije prijazna država. Lahko samo ugotovimo, da take eksperimente že poznamo, saj jih je še nekaj po svetu, a žal nobenega ne poznam, ki bi prinesel ljudem blaginjo. Ta sistem prinaša koristi množici aktivistov in privržencev lagodnega življenja na račun države. V javnem sektorju je zaposlenih veliko odgovornih in prizadevnih posameznikov. Vendar jih rigidni sistem onemogoča, jim ubija ustvarjalnost in voljo, ker je vse preveč karieristov, ki so glasni, arogantni, vsevedni in ljubljenci večinskih medijev.

Soočenje idej in argumentov z njimi je nemogoče, ker imajo vedno prav, ker so socialni, čuteči, vegetarijanci, zaščitniki živali, borci za okolje in borci za pravice šibkejših, ki na veliko streljajo nesmisle in se ukvarjajo s svojimi pravicami in prostim časom. Težko jim je kaj očitati, kajti nihče jih ne vpraša po rezultatih, vendar so nepogrešljivi za ohranjanje revolucionarnih pridobitev, ki se jim niso nikoli odpovedali. Nekateri še vedno plešejo, sam pa imam zelo slab občutek.

Tržna ekonomija v glavnem deluje na podlagi optimizma investitorjev in predvidljivega okolja. Poleg dobrih idej je potrebno še trdo delo za preživetje na prostem trgu. Oblast tega sploh ne razume, ponavlja svoje floskule, goji zaničljiv in škodljiv odnos do podjetništva, podjetniške pobude in privatne lastnine. Do neke mere je razumljivo, ker večina nam vladajočih prihaja iz vrst državnih monopolov in dogovorne ekonomije ali pa iz sfere družbenopolitičnih delavcev, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača. Potem pač obljubljajo, se zadolžujejo in spet obljubljajo in vsi vemo, da bo denarja zmanjkalo. Obljubljajo vse to, kar pač obljubljajo komunisti po svetu. Boli njihov odnos do uspešnih poštenih podjetnikov, ki jim očitajo prisvajanje bogastva na račun delavskih rok. Boli odnos do ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati življenje za samostojno državo in so zdaj predmet zasmehovanja in diskreditacij iz strani elite, katere samostojna država ni nikoli bila intimna opcija.

Pri vseh težavah ljudi se jim je zdelo najbolj potrebno nujno ukiniti enega redkih pomnikov osamosvojitve. To lahko stori samo hudobija in zlonamernost, kar je vse obsodbe vredno. Moja stara mama je večkrat pripovedovala zgodbe o prekletstvu, ki je doletelo zle posameznike in cele rodbine zaradi zla, ki so ga povzročili. Verjela je, da v svetu vlada neka globalna pravičnost in da je zlo na dolgi rok kaznovano. Če bi živela danes, bi bila razočarana, kajti zlo je danes medijsko prepoznavno kot vrlina. Danes v prekletstvo ne verjame nihče več, kot dežurno zlo je razglašen Janša in vsi tisti, ki ne delimo vrednot komunizma.