V času begunske „poporodne depresije“, bodo CNN, RT in BBC nekje drugje. Ko pribežniki ne bodo udarna tema, se lahko začne dogajati, na kar opozarjajo nekateri, to je, da se getoizirajo ter tudi versko in drugače radikalizirajo. Intenzivnemu humanitarnemu momentu, ki smo mu priča zdaj, bo čez nekaj mesecev moral slediti intenzivni moment integracije.
Hrvaška meja je, v primerjavi z avstrijsko in italijansko, precej neperspektivna, ker je na oni strani standard še nižji in mnogi delajo pri nas, naši ljudje pa delajo v Avstriji. Na Goričkem sem slišal, da se mnogi po dva ali trije v enem avtomobilu dnevno vozijo vse tja do Gradca (125 km v eno smer). Tam opravljajo večinoma slabo plačana dela.
Samo sprejemati begunce je bistveno premalo, a zdi se, da se iz preteklih izkušenj nismo nič naučili. Treba je vztrajati in pozivati zahodne vlade k zaustavitvi in zatrtju Islamske države in drugih džihadističnih formacij – to je pred vsako drugo geopolitično zadevo. Sicer so vse besede o sprejemanju beguncev samo hinavščina, da bi zakrili dejstvo, da nas ne zanima nič.
Otroci ločitev doživljajo skozi prizmo svojih trajnih in nenadomestljivih odnosov s staršema, zato jo doživljajo kot nelogično in krivično. Zanje je soočenje z ločitvijo staršev dobesedno travmatično. Oba starša so globoko ponotranjili, postala sta del njihove predstave o življenju, odnosih, svetu. Globoko v sebi čutijo, da je odnos, ki sta ga imela starša, temelj njihovega obstoja, in sedaj ta temelj razpada.
Nekoč sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v … Beri dalje
Težko je napisati uravnovešen razmislek o aktualni problematiki beguncev v Evropi, ne da bi se človek ujel v eno izmed pasti poenostavljanja, ne glede na to, katero stališče želi zastopati. Jaz, kot argentinski Slovenec, ne smem pozabiti, da sem tudi sam priseljenec in da so bili moji predniki begunci, ki so bili v ključnem času sprejeti v tuji deželi.
Ob spremljanju lanske izredne sinode o družini ter vsega dogajanja po njej, se mi je vedno znova porajalo vprašanje: kaj če se nahajamo pred novo shizmo v Cerkvi. Podobno tisti, ki se je začela pred skoraj točno 500 leti. Sedaj je verjetno vsakemu jasno, ki vsaj diagonalno sledi pripravam na redno sinodo o družini (4.-25. oktober 2015), da je stvar žal točno tako resna.
Ali smo Slovenci narod ljudi, ki radi sprejemamo odgovornost? Koliko pravzaprav verjamemo v lastne poslovne načrte in strategije in ali jih sploh poznamo? Ali pišemo pravila zato, da bi jih nato kršili ali zato, da nam znižujejo asimetrijo informacij in lajšajo delovanje? Se raje poistovetimo s šibkejšim ali z močnejšim? Smo se pripravljeni učiti ali nam je ljubše dajanje nasvetov drugim?
Dve apostolski pismi motu proprio papeža Frančiška sta v začetku septembra izzvali veliko odzivov. Dokumenta se namreč nanašata na reformo kanonskega postopka o primerih ugotavljanja ničnosti zakona. Na kratko in povedno: papež Frančišek je na priprošnjo škofov uredil pravno podlago, da bodo o ničnosti cerkvenega zakona odslej odločali na krajevni ravni krajevni škofje.
Brez begunskih zgodb me ne bi bilo. Bil bi, bil – a drugačen. Notranje revnejši. S skromnejšimi uvidi v skrivnost Božjega kraljestva. Hvaležen za vsa ta srečanja in da sem bil tam, kjer si me hotel, te prosim, o, Bog, naj ne bo nobenega begunca več! Naj ne bo nihče več prisiljen zapustiti svoj dom in svojo domovino!
Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki se je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo.
Jutri bosta odlikovana „Tržačana“, Primorski dnevnik in Društvo slovenskih izobražencev. To zadnje zaradi prirejanja študijskih dni Draga. Ne počutim se niti slavnostno niti lepo, ker je Primorski dnevnik tu odigral, milo rečeno, neprimerno vlogo in je izkoristil svojo medijsko moč v zamejstvu in tudi matici za pljuvanje po Borisu Pahorju, Edvardu Kocbeku in Dragi.
Rada bi rekla, da se je do današnjega dne vse spremenilo, pa ne morem. Zaradi izkušenj, neprecenljivih izkušenj, ki jih imam kot političarka. Zato mi dovolite, da prestopim na osebno raven. Biti javna oseba na tako imenovanem desnem polu, je še danes težja izbira. Hitro si v zobeh sicer glasnih zagovornic ženskega udejstvovanja v politiki.
Pesnikovo ime naj bi bilo iz knjižnic znova izbrisano, javni spomin nanj prepovedan. Na srečo so se v njegovo obrambo zdaj oglasili mnogi, tako z »leve« kot z »desne«. Nekateri od nasprotnikov so posegli po nenavadnih argumentih, strokovnjak za tehniško knjižničarstvo je bil mnenja, da se knjižnice ne smejo imenovati po ljudeh, ki bi politično delili obiskovalce. Kot da mora o kulturi še zmeraj in kar naprej odločati politika.
Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. … Beri dalje
Ljudje, ki ne vzdržijo ob misli, da je splav krivično dejanje, nas pogosto skušajo prepričati, da z govorjenjem o splavu v družbo vnašamo razdor in s tem kršimo svobodo drugače mislečih ter vzbujamo občutke krivde pri mnogih ljudeh. Ker želimo ostati neproblematični, tolerantni, jih ubogamo in utihnemo.
Obstaja realna nevarnost, da tako imenovana politična desnica s sprejetjem nekega stanja, ki ni ne tič ne miš, več izgublja kot dobiva. V kolikor se želi dejansko ločiti od politične levice, ki ji očita kompromisarstvo in dobičkarstvo, se mora oprijeti vrednot, ki pomenijo večjo dodano vrednost za razvoj te družbe.
Sem za svobodo govora na račun politično korektnega sovražnega govora! Če se ne strinjajo z menoj, jih ne bom utišal, sodno preganjal ali zapiral. Poskušal jih bom prepričati z argumenti in jih pridobiti za resnico in pravico. Vendar v svobodi. Izkusili smo že kaj pomeni totalitarizem.
Na 50. obletnici Drage ni bilo prisotne slovenske politične in medijske elite, pa gre za temelje slovenske državnosti. Igor Omerza se še sprašuje, kako prebiti ta čudni molk v matični Sloveniji, saj je Draga last nas vseh, ni ne leva ne desna. Medtem ko se slavi Borisa Pahorja, se postavlja spomenik udbovskemu konfidentu, ki ga je ovajal.
Zdi se, da se nahaja naša narodna samozavest v temini tunela naših neresnicoljubnosti, kamor nas je zavedel revolucionarni komunizem. Razdeljenost in nesposobnost, da bi se čutili eno v narodni celoti, je ves pridelek dobe, ko smo nasedali besedam laži. In smo sodelovali tako, da je še danes nekaj navdušencev, ki prisegajo na to zmoto.