Empirija namesto ideologije
Tisti, ki smo se z begunci in migranti kdaj že srečevali in jim pomagali po svojih najboljših močeh, smo v teh dneh gotovo bolj mirni od onih, ki beguncev nikoli niso videli od blizu, kaj šele, da bi z njimi in za njih preživeli del prostega ali službenega časa. Enako smo tisti, ki smo svoj čas živeli ali še živimo v kakšnem od večjih zahodnih mest in smo (bili) vajeni na mestnem avtobusu videvati temnopolte moške, zakrite ženske, azijske delavce, v teh dneh bolj mirni od onih Slovencev in Slovenk, ki o multikulturnem svetu zgolj slišijo, da obstaja tam nekje. Hočem reči, da žgoče begunsko vprašanje ni v prvi vrsti vprašanje ideologije, pač pa vprašanje izkušnje. Če izkušnje z begunci in tujci nimaš, te je ali preveč ali premalo strah, če jo imaš, te je manj strah in si bolj realističen.
Kot je v tej deželi navada, je še pred izkušnjo oziroma čutno zaznavo spregovorila ideologija. Na eni strani nerazumni strah in predsodki, začinjeni z idejo „krščanske Evrope“, na drugi idealizacija tujca in begunca, ki da ni nič manj kot nosilec iskre za boljši svet. Z razvnetim ideološkim diskurzom je v ospredje stopil nam nasprotni domači rival. Skoraj smo bili na tem, da sirski in afganistanski begunec postaneta le sprožilec več za našo grenkosladko odvisnost od prepira.
Nekoliko ironično bom rekel: hvala Bogu so zdaj begunci zares tu. Brodijo preko Sotle, hodijo skozi naše vasi in koruzna polja, se drenjajo po železniških postajah, negodujejo v zbirnih centrih, silijo v obljubljeno deželo onstran Alp. To je čas izkušnje, empiričnosti. Begunca bomo spoznali takšnega, kot je. V dobrem in slabem.
Stiska, upanje, psihološka moč
Najprej je to človek, ki beži iz slabšega na boljše, velikokrat iz območja smrti v območje življenja. To dejstvo zahteva takojšno solidarnost. Tu ne sme biti oklevanja. Begunca je v svet pognala stiska, gorivo, ki mu daje pogon na potovanju do čim bolj ugodne nastanitve, pa je upanje. Ni toliko preračunljiv (čeprav se bo v kakšni situaciji taktično dobro znašel), kot je poln upanja. Če ga že gre nekoliko idealizirati oziroma občudovati, ga občudujmo kot človeka neustavljivega upanja.
Begunci so psihološko hkrati močni in šibki. Močni, ker za razliko od nas, lokalnih pomehkužencev, brez dvoma vedo, kaj hočejo in kam bi radi prišli. Zamislite si sirskega mladeniča, ki izzove morje, da neko noč pristane na evropski obali. V žepu ima nekaj tisoč evrov, ki mu jih je zaupala rodbina, da pride do Nemčije, kjer naj uredi vse potrebno, da za njim pride še kdo. To je povsem drugačen psihološki profil od profila tistih slovenskih fantov, ki v rosnih dvajsetih beležijo velike podvige in velike zmage – v računalniških igrah.
Ko bo nastopila begunska “poporodna depresija”
So psihološko šibki, ker so travmatizirani zaradi zla, od katerega bežijo, ter ker so vendarle tujci v tuji deželi. Če so zdaj v fazi moči, ker neumorno hodijo proti cilju, bo za njimi gotovo prišla faza šibkosti. To bo takrat, ko bodo v večjih zbirnih centrih, ko bodo čakali na ureditev statusa, ko se bodo zavedali, da ne vedo jezika, pa da so v deželi s tudi radikalno drugačnimi običaji (kot je na primer veselica ob klanju svinje – koline) ter da dela in zaslužka tudi pri „mami Merkel“ ni na pretek.
Takrat, v času begunske „poporodne depresije“, bodo CNN, RT in BBC nekje drugje. Ko pribežniki ne bodo udarna tema, se lahko začne dogajati, na kar opozarjajo nekateri, to je, da se getoizirajo ter tudi versko in drugače radikalizirajo. Intenzivnemu humanitarnemu momentu, ki smo mu priča zdaj, bo čez nekaj mesecev moral slediti intenzivni moment integracije. Morda tudi v Sloveniji. Kdo ga bo zmogel? Uradno velja, da bo to zmogla država. Moramo torej počakati, da država razvije svoje prečudovite zmožnosti s pomočjo kakšnih obkoritniških nevladnikov? Dvomim. Država namreč ne more nadomestiti ljudi in medčloveških vezi. Integracija pa ni nič drugega, kot vstop v obstoječo mrežo medčloveških odnosov.
Papež Frančišek naroča, naj vsaka župnija (beri: vas, beri: krajevna skupnost) vzame vsaj eno begunsko družino pod svoje varstvo in botrstvo. Naročilo ni le evangelijsko, je tudi razsodno in praktično. S sprejemom družin v lokalnih občestvih se takoj izognemo masifikaciji in morebitni getoizaciji. Varnostna situacija se bistveno izboljša. Z zbližanjem in osebnim poznanstvom se zmanjšajo predsodki na eni in drugi strani. Nakar se same po sebi odprejo možnosti za delo. Če vzamemo družino, vzamemo otroke, ki včasih v komunikaciji zmorejo, česar ne zmorejo odrasli.
Religija. Problem v problemu?
Problem v problemu je religija. Tako zgleda. Veliko strahu pred begunci je pravzaprav strahu pred njihovo religiozno usmerjenostjo – pred islamom. Nekateri se bojijo velikopotezne islamizacije Evrope, drugi se preprosto bojijo, da zaradi toliko več muslimanov med nami ne bodo več smeli pijančevati in gledati deklet v mini krilih. Da, religija je lahko problem v problemu. Zlasti, ker o njej ne upamo govoriti. V vodilnih medijih, denimo, si komaj upamo vprašati, kaj se dogaja z islamom. Ali pa o religiji oziroma islamu ne vemo govoriti. Po eni strani je ta nevednost zaradi nadutosti razsvetljenca, ki da se z domnevno intelektualno inferiornim pojavom (religijskim opijem) ne ubada. Po drugi strani je na delu antiimperialistični interpretativni ključ, po katerem je krivdo za krizo najlažje naprtiti Američanom, ki da zaradi nafte destabilizirajo arabski svet. Religija pa kot da ni pomemben igralec.
Oboje je narobe. Religija je v begunski zgodbi zelo pomemben igralec. S tem „strašno strašnim“ igralcem se bo potrebno pogovarjati. Religija namreč ni samo problem v problemu, pač pa je priložnost v problemu. Tak naj bo naš izhodiščni stav.
* To besedilo – brez naslova in mednaslovov – je bilo objavljeno 19. septembra 2015 v dnevniku Večer v rubriki Tribuna. Pod skupnim naslovom Zna Evropa rešiti ljudi? sva soočila mnenja dr. Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta in FDV ter jaz, katoliški duhovnik.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
