Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. Postajati res nekdo. Mesija morda? Pa mi to petrovsko prepričanje zadnje čase sesuvajo ljudje, s katerimi živim ob robu njihove postelje. In sesuva mi ga Kristus na križu, ki so mu ti trpeči ljudje tako zelo podobni.
Kajti Sin človekov mora veliko trpeti, biti zavržen, biti umorjen in po treh dneh vstati. Ne zmagovati, veliko mora trpeti. Ne večji, mogočnejši, postajati mora vedno manjši, vedno šibkejši, vse bolj in bolj, dokler ne postane popolnoma ves … Božji.
Takrat Kristus postane res pravi Kristus, pravi Mesija. Takrat res izpolni to, za kar je bil poslan.
Ko gledam svoje trpeče brate, vidim, da je tako tudi z ljudmi. Bolj se človek bliža koncu svojega življenja in – tako mislim – izpolnitvi svojega poslanstva, šibkejši je. In tudi obratno: bolj kot je šibek, bližje je izpolnitvi svojega poslanstva, bolj postaja to, kar mora postati, bolj dela to, kar mora v življenju narediti. Kajti življenje od nas zahteva samo vedno več Boga, vedno več prostora zanj in vedno manj za to, kar je človeškega.
Menim namreč, da je nazadnje to človekovo poslanstvo: postopoma, vsak dan bolj vso svojo moč prepustiti Bogu.
Besedilo je homilija na 24. nedeljo med letom. Marko Rijavec je duhovnik, ki piše blog Beseda za srce.
