Potrebno je obračunati s preteklostjo in pokopati mrtve, soditi, obsoditi in tudi oprostiti, saj se kaj takega v naši Sloveniji še ni zgodilo… Jeza in sovraštvo nimata prihodnosti, potrebno je usmiljenje ter odpuščanje vsem, ki so se umazali z umori, zverinstvom, saj mrtvih ni mogoče obuditi.
Če torej klub navedeni kompatibilnosti in celo sorodnosti med tremi političnimi strankami ni kvalitetnega in tesnega sodelovanja, se moramo vprašati, kaj so ovire za to?
Odgovor se žal ponuja kar sam: očitki za nazaj, osebne zamere, sebičnost. Formula za to, kako doseči večjo politično stabilnost, pa je naslednja: o(d)pustitev starih zamer, dogovor o nenapadanju, dogovor o medsebojnem podpiranju in skupno telo.
Za naše okolje pa največkrat velja, da je kulturna dediščina kup kamenja, nekaj, kar nerazumno veliko stane in bi denar lahko porabili za nekaj »pametnejšega«. Dediščina je za povprečnega Slovenca tisto, za kar je dolžna poskrbeti država. Tako prepričanje je seveda sad naše slovenske zgodovinske preteklosti in je tudi neke vrste dediščina.
Starši se trudijo, da ne glede na svoje resnične materialne možnosti otroštvo svojih otrok naredijo dostojno svojim princeskam in malim princem. Otroštvo tako postaja pravljica, v kateri ima otrok ves čas občutek, da je ljubljen in sprejet. Zaradi imperativa stalno srečnega otroka starši hitro opustijo vse svoje zahteve, ki pri otrocih povzročajo neprijetnosti in frustracije.
Kako perje frči vsakič, ko kdo vpraša, kdaj se začne človeško življenje. Kako se vedno za konzervativce označi vse, ki javno spregovorijo o vprašanju življenja in smrti. Kako je pogoj pri sklepanju političnih koalicijskih pogodb, da se ne bodo odpirale ideološke teme. Kajti največji civilizacijski dosežek je to, da smo nekaj deklarativno sprejeli in o tem ne bomo več razpravljali.
Sedanjost in bodočnost Slovenije je še kako odvisna od nadaljevanja preteklosti in od našega razmišljanja o tej preteklosti. Sedaj, petindvajset let po slovenski osamosvojitvi in padcu komunizma, pa se zdi, da zavest o sprevrženosti družbe, o neuspeli tranziciji, o nadaljevanju stanja laži, kraje in uboja, vse bolj bledi. Javlja se vse večja otopelost, brezbrižnost in vdaja v usodo.
Še vedno se lahko iz verujočih in njihove vere norčuje vsak, ki ima nekaj minut časa. In vsak, ki bi rad uspel, saj je prav žaljenje, omalovaževanje, diskreditacija vernih pri nas preprosta odskočna deska za uspeh. Še vedno verni ne morejo ali le stežka zasedejo pomembnejša družbena ali politična, celo strokovna mesta.
Zadnje čase se vse bolj ukvarjam z vprašanji v zvezi z liturgijo. Morda me bo kdo vprašal (in marsikdo me dejansko vpraša): zakaj le? Ali ni liturgija le nekakšen bolj ali manj poljuben okrasek h … Beri dalje
Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – patokracijo.
Si predstavljate mlado žensko, ki pride v hišo, zgrajeno na odrekanju in žuljih tasta, pa bi ga rada sedaj še prevzgojila? Ne bo šlo. Je že tašča poskusila, pa ni šlo. Ali pa je šlo. Kar ni dobro.
Slovence je Dylanova krščanska trilogija v osemdesetih v glavnem zaobšla, vendar smo mnogi babyboomerji tudi brez nje in že s tem, kar smo od njegovega obilnega opusa imeli, v njem začutili pevca, ki pove več; pevca, ki je naš glas. Ne sporočam nič novega, če rečem, da je Blowin’ in the Wind bila ena naših himn.
Neprenehoma molite. (1 Tes 5,16) Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih in na poljih. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se … Beri dalje
Pravosodni minister Goran Klemenčič je o primeru zastaranja primera Bavčar dejal, da bodo »letele glave«. Kar je najbolj presenetilo, ni bil odziv medijev, ki že kot po navadi stvari hitro pozabijo, ampak odziv ljudi. Javnomnenjske ankete so namreč pokazale, da je ministru Klemenčiču uspel neverjeten skok priljubljenosti.
Kadar se človek vpraša: » Kdo sem?«, bodo vsi iskreni odgovori opisali njegovo identiteto. Če pa ima nekdo težave, da opredeli samega sebe, tedaj govorimo o krizi ali zmedi identitete. Podobno je, ko se vprašamo, … Beri dalje
Finančni svet v zadnjih tednih pretresajo globoke težave ene največjih in globalno najpomembnejših bank. Gre za največjo finančno institucijo v Nemčiji in še nedavno najuglednejšo evropsko banko. Deutsche bank je prisotna na praktično vseh trgih. Poslovno je povezana z vsemi večjimi finančnimi institucijami v svetu. Njena delnica je zgrmela na najnižjo vrednost.
Clintonova kandidira skupaj s senatorjem Timom Kaineom, Donald Trump pa z guvernerjem Indiane Mikeom Penceom. Oba kandidata sta v mnogo čem sporna ne le za nevtralnega zunanjega opazovalca, temveč v še večji meri za člane njunih lastnih taborov. Oba sta povsem nesprejemljiva za člane nasprotnega tabora.
Zgodovino naj pišejo zgodovinarji, vendar pa morajo biti »naši in zagovorniki revolucije«, ne smejo odkrivati dejstev, smejo le dopolnjevati pravljico o osvobajanju, ki naj prekrije zločine revolucionarjev. Tak pristop je zahteval 50 let, da smo jih odkrili. Danes, 70 let po usodnih dogodkih, smo doživeli prvi pokop nedolžnih žrtev. Vsekakor je to dogodek, ki nas ohrabruje, vendar ne omogoča sprave.
Ker tudi večina katoličanov še vedno ni doumela, da je bil jeseni 1848 uveljavljen Zakon o odpravi tlačanstva in da se bi zaradi tega moral naš pogled na svet v marsičem spremeniti, poslušam tudi od številnih slovenskih katoličanov populistične nebuloze glede neprimernosti oziroma celo škodljivosti odškodninskih zahtevkov Cerkve nasproti državi in njenim satelitom.
Značilno slovenski pristop k tranziciji – spremembe uvajamo samo delno in ne celovito. Tudi zadnji »mini davčni reformi« težko rečemo reforma. Še danes nismo popolnoma uspeli uveljaviti prosto-tržnega sistema, še več, v državi se v zadnjih letih krepijo socialistične pobude, ki (ponovno) promovirajo socialistični sistem in uvajajo centralno-plansko gospodarstvo.
Skladno z njihovimi temeljnimi načeli so navedeni dan – 1. februar, to je dan sprejema gornjih odlokov AVNOJ o računovodstvu (1. februarja 1945), nato strokovni delavci proglasili kot svoj praznik na svoji II. državni konferenci leta 1979. Temeljna načela komunističnega računovodstva so bila varovana vse do domnevne »smrti države«.