Kakšnih dvesto metrov zahodno od našega poliškega kozolca toplarja je travnik z nekoliko nenavadnim imenom Straža. Če se mi je v otroštvu delo na njivah in travnikih, zlasti v poletni vročini, vedno po malem upiralo, … Beri dalje
Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, skorajda samoumevno potegnemo s tistim, ki je močnejši ali glasnejši. Nenavadno je, kako hitro se dandanes pustimo prepričati »javnemu mnenju«, ki ni nič drugega kakor umetno ustvarjeno soglasje … Beri dalje
Ciril in Metod, duhovna očeta vseh Slovanov, sta se zavzemala za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezavi s Svetim sedežem. Od vsega začetka sta poosebljala cerkveno edinost, zato ju je sv. Janez Pavel II. 30. decembra 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.
Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč. Zanimamo se za tisto, od česar pričakujemo korist, kakršno koli že. Zamislimo si, da sedimo v krogu, voditelj skupine pa nam daje … Beri dalje
Kako je papež Leon Veliki (440–461) razmišljal o sebi, Italiji in Evropi, ko so do njega prihajale novice o osvajanjih hunskega kralja Atile? Vse od 1. stoletja naprej so hunska nomadska plemena prodirala iz Mongolije … Beri dalje
Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba. Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.
Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, pravi sv. Pavel, tudi košček kruha, ki ga zaužije z vero v Gospoda. Bog ni paragrafar in ne policaj, je usmiljeni Oče, ki se ozira na svoje otroke. Zakaj bi se ne ozrl tudi na kruh, ki ga zaužijejo njegovi otroci z vero?
Povsem votle so besede objektivističnih in nadzgodovinskih pogledov, da bo šlo življenje naprej tudi po tej epidemiji covid -19, ker je še vedno šlo, saj si je tudi po kugi v času cesarja Justinijana leta 542, Boccaccia leta 1348, Shakespeare v začetku 17. stol., svet znova opomogel. Življenje si je res opomoglo, ni ga bilo konec, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani.
Peter Lah: ”Za srečno življenje je potrebno biti pripravljen. Pripravljen tudi in predvsem na bolezen in smrt. Če se namreč sam nisem pripravil, me bo tok dogodkov odnesel s sabo kot čoln brez krmila. Priprava na smrt pomeni, da je moje življenje urejeno.”
Post je sredstvo urjenja v dobrem, v ponavljanju odpovedi, vaji v krepostnih dejanjih. Z urjenjem se spreminja ne le naša mišična masa, ampak tudi psihična moč in odpornost, da se iskra želje takoj ne vžge, in se, ko naleti na ščit od Boga okrepljene volje, od njega odbije in nemočna ugasne.
Jezus pravi, da je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi. Golo izpolnjevanje zapovedi je samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami. Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.
Kristjani imamo na svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, priložnost pojemajočo svetlobo vere zopet okrepiti, da bomo svoje življenje še tesneje združili s Kristusovim.
Težišče vrednosti za obhajilo je nekje drugje: v veri v resnično, čeprav skrivnostno in nerazložljivo Božjo prisotnost v kruhu (in vinu – kadar smo ga, preredko, deležni!), in v moči, ki jo ta prisotnost daje za krščansko življenje.
Eseji o križu so novost na področju slovenske esejistike. Gre za eseje duhovnika, ki bodo nevernemu bralcu tako rekoč nehote, hkrati pa zelo iskreni, razbili vrsto predsodkov o tem, kakšno je lahko krščanstvo na Slovenskem. Enako poživljajoči bodo tudi za mnoge verujoče, ki se z večno svežino krščanstva še niso uspeli srečati na ta način.
Nežnost, ranljivost, zaupanje med nami so tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.
Prihajajoči prazniki spodbujajo, da se Bog rodi v srcih in da ga posredujemo drug drugemu. S tem bomo oživili potrgane korenine narodnega drevesa in gradili skupna pota. 30- letnica demokratičnih sprememb je k temu dodatna spodbuda; Božič pa vabilo ne le vernim, pač vsem ljudem dobre volje: družinam, sosedstvom, narodni in mednarodni skupnosti, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet.
Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri, in sicer tako, da opustimo prazen govor o zdravi pameti, ki nam ne zna razložiti pomena naših čustev, občutkov in doživetij, in se izpostavimo obsevanju Prihajajočega z višave, njegovemu Svetemu Duhu, da nas obsenči kot Marijo, in nam s tem, ko se rodi v nas, prinese odgovor, ki ga potrebujemo.
Sam upam, da bo nekoč prišlo do konkretne in ne le teoretske sprave med vero in znanostjo, med oznanilom in družbo, ko bo Kristus na križu oznanjen tako, da ga bo tisti, ki bo ob Njem tudi sam na križu, podobno kot desni razbojnik, lahko neposredno prosil, naj mu prav ta trenutek lajša bolečine, depresijo in strah, obenem pa bo lahko pred vsemi okoli sebe brez zadrege izpovedal vero: »Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo
Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega.
