Ob aktualnem dogajanju v slovenski politiki se vedno znova spomnim na komentar psihologa dr. Blaža Vodopivca pred mesecem dni v Financah. Prav omenjeni avtor je namreč na poljuden način pojasnil »neverendingstory« (pravilno slovensko: nikoli končana zgodba) slovenske nedokončane tranzicije, ki deluje na podlagi refleksov.
Ko povem staršem majhnih otrok, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom mama ali oče, me veliko staršev vpraša: Ali lahko tudi očetje delajo s krašim delovnim časom zaradi starševstva? Da, tudi očetje … Beri dalje
Helena Jaklitsch: Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?! Tudi takrat, ko je morda težko plavati proti toku, pomislim na svoje prednike, ki so vztrajali v zvestobi svojemu narodu. Če nikomur drugemu, njim sem dolžna vztrajati pri iskanju resnice. Tako v zgodovini kot dnevni politiki.
Pripisovanje pripadnikom elit vnaprejšnje lastnosti, kot so pokvarjenost, spletkarstvo, želje po izkoriščanju večinske populacije, so pač intelektualno na istem nivoju, kakor zavračanje množice kot iracionalne, hujskaške in nasilne. A vendar se takšen pogled vedno bolj širi. Poglejmo si zgolj slogan »mi smo 99%«, ki se ga je posluževalo gibanje Okupirajmo Wall Street.
Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino … Beri dalje
Hodnik pred ambulanto. Nabito poln mamic in bodočih mamic. Soparno. Zatohlo. Glasen pogovor dveh mamic. Obe drugič noseči. Izobraženi. Tipični predstavnici mlajše generacije slovenskega višjega srednjega razreda. V ničemer socialno deprivilegirani. S cinično distanco se … Beri dalje
Požrešnost, pogoltnost, razsipnost… imenujte ta pojav, kot se vam zljubi. A dejstvo je, da gre za eno od hujših bolezni današnje Slovenije. Gre za presežno debelost, ki jo je potrebno podvreči strogemu in neprizanesljivemu hujšanju. To je postalo jasno že vse od začetka krize, konec leta 2008. Ampak, namesto da bi že takrat šla na bolj “zdravo prehrano” in dinamično življenje, je Slovenija še naprej žrla tone big macov in pila litre coca cole. In danes se pritožuje zaradi “sladkorne bolezni”.
Vzhodno nemške dežele in države na območju nekdanje Jugoslavije so posebne v tem, da tako velik del ljudi meni, da je ekonomski problem, ki ga mora rešiti politika problem delitve dobrin in ne problem ustvarjanja dobrin. Pri njih dve tretjini ljudi verjame v liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo ter obsoja dediščino komunističnega režima pri nas pa ena tretjina.
V zadnjih dneh je po medijih zaokrožila novica o novem paketu tri milijardnih slabih posojil, ki bi naj bila spravljena v našem »nacionalnem šampionu« – banki NLB. V Društvu Evropska Slovenija smo nad takimi informacijami zelo zaskrbljeni. Zato pričakujemo, da bomo mi (davkoplačevalci), ki smo, žal, tudi lastniki banke, nemudoma prišli do pravih podatkov.
V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kave in kavbojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka?
Z velikim zanimanjem, a žal tudi skrajno presenečeni, lahko vsako leto spremljamo dogajanja, povezana z dnem reformacije. Slavnostni govori in članki seveda izhajajo iz dejstev, kot je velikanski kulturni pomen reformacije za Slovence. Popolnoma brez … Beri dalje
»Oni pravijo, da se lastnina v kakršnikoli obliki rojeva in utrjuje iz dejstva, da vsakdo poseduje hišo, otroke in ženske. Od tod se rojeva zavist, kajti vsakdo skuša nagraditi lastne potomce, jih utrditi na najvišje … Beri dalje
Slabe volje sem, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče.
Ko odpreš TV ali prelistaš časopis, se ti kaj kmalu pojavi vprašanje, kaj je iluzija in kaj realno stanje. Najhuje pa je, ko vsaj enkrat tedensko slišiš ali prebereš, da je bila pot v samostojnost korak nazaj. V širšem kontekstu takega razmišljanja je Slovenija podobna Prešernovi pesmi o nezakonski materi, ki se je spraševala: “Kaj pa je tebe treba bilo?”
Včasih ljudje tako intenzivno razmišljamo samo o svojih težavah in skrbeh, da ne opazimo, kaj se dogaja okoli nas, kaj šele, da bi se temu posvetili in se iz tujih izkušenj česa naučili. Lastne skrbi … Beri dalje
V času, ko je na slovenskem začelo tleti in počasi tudi goreti nekaj, čemur bi lahko zaradi vztrajnosti pripisali zgodovinski pomen – pot h koncu navideznosti pravne države, je pomembno, da izpostavimo kakšnega od normativnih stanj te navideznosti.
Zapisati, da smo vsi pretreseni, je premalo, zapisati, da se vsi zavedamo, kaj se je dejansko zgodilo, ne moremo, ker je v vsej zadevi veliko, preveč nejasnosti, predvsem pa te dni preveliko nepotrebnih besed. Vsaka smrt je dokončna, je smrt, je zadnje dejanje, ki zavije za vedno v molk človeka, ki umre, in vse nas istočasno naravnost sili v tišino.
Več kot pol leta se že sestajajo člani civilno družbene iniciative Resnica in sočutje, ki si želijo primerno obeležiti nekatere obletnice v letu 2015. Tako se bomo denimo spominjali 100 letnice začetkov bojev na Soški fronti, 70 letnice konca druge svetovne vojne in 25 letnice prvih demokratičnih volitev v Slovenji.
V našem prostoru je mnogokrat opaziti, še zlasti na levem političnem polu, nekakšno navdušenje in simpatijo, do vse močnejše »matere Rusije«, v kateri tudi Slovenci kot majhen slovanski narod še vedno občasno vidijo svojega zaščitnika, četudi z druge strani ni čutiti pretiranega zanimanja.
Slovenski izraz, ki vsebinsko ni identičen ne z moraliziranjem ne z moralo, je zanimiv. Z izrazom „dvojna morala“ označujemo presojanje podobnih dogodkov ali življenjskih okoliščin s povsem različnimi, navadno diametralno nasprotnimi merili. V fenomenu Mira Cerarja je mogoče opaziti dvojno moralo naših vodilnih medijev.