Požrešnost, pogoltnost, razsipnost… imenujte ta pojav, kot se vam zljubi. A dejstvo je, da gre za eno od hujših bolezni današnje Slovenije. Gre za presežno debelost, ki jo je potrebno podvreči strogemu in neprizanesljivemu hujšanju. To je postalo jasno že vse od začetka krize, konec leta 2008. Ampak, namesto da bi že takrat šla na bolj “zdravo prehrano” in dinamično življenje, je Slovenija še naprej žrla tone big macov in pila litre coca cole. In danes se pritožuje zaradi “sladkorne bolezni”.
Kulinarika izposojena gospodarstvu
Pa da pojasnim kulinarični uvod v članek. Govorimo o javni porabi oziroma o tem, kolikšen je delež potrošnje države. Če si lahko privoščimo nekaj vzporednic: več država potrosi, bolj je okorna, toga in nedinamična. Postala je odvisnica od vseh svojih izdatkov, ker se ne potrudi, da bi ravnovesje našla tudi brez tolikšne potrošnje. Država, ki se odloči za manjšo porabo, je s tega vidika manj obremenjujoča (z davki) tudi za državljane. Večja javna poraba namreč le redko pomeni višjo stopnjo blaginje: prej v segmentu prekomerne potrošnje najdemo neracionalne stroške, klientelistično zapravljanje javnega denarja in nepotrebno vmešavanje politike v gospodarstvo. Te slabe politične in poslovne prakse pa so holesterol, ki maši ožilje gospodarstva, in odvečna maščoba, ki se nalaga v narodovem telesu. Slovenski primer to dokazuje.
Slovenija, evropska pepelka
Tematika je danes posebej aktualna, sodeč po podatkih za zadnja leta. Javna poraba Slovenije je v lanskem letu znašala 21 milijard evrov. Ta vsota je približno 60 odstotkov slovenskega BDP oziroma, da smo bolj natančni, 59,4 odstotka BDP. Slovenija je torej lani porabila več kot polovico vsega ustvarjenega bogastva. Na “posebni lestvici”, ki jo je izdelal Eurostat, je Slovenija zasedla klavrno zadnje mesto kot država z največjo javno porabo v EU. Povprečje javne porabe v članicah Evropske unije je bilo 49,1 odstotka, v evroobmočju je bilo še za odstotek višje, 49,8 odstotkov. Slovenija je imela med državami, ki jih je prizadela kriza, celo višjo porabo od Grčije (58,5 odstotka BDP): podobno visoko javno porabo je imela tudi Finska (tudi 58,5 odstotka BDP), a v tem primeru gre za skandinavsko državo, ki jo je ekonomska kriza manj oplazila. Hrvaška javna poraba je bila malenkost višja od 45 odstotkov BDP, italijanska 50 odstotkov BDP, nemška pa 44 odstotkov BDP. Najbolj vitka med vsemi članicami EU je bila lani Litva z javno porabo v višini 34 odstotkov BDP.
Iskanje ravnovesja
Zakaj je javna poraba tako pomemben podatek pri ocenjevanju “zdravstvenega” stanja v državi? Javna poraba, če se vrnemo k metafori iz uvoda, se ob neprimernem upravljanju lahko spremeni v bolezen. Ekonomisti, ki so na noge postavljali maastrichtsko Evropo, so sicer v iskanju nekega zdravega ravnovesja, ki bi omogočal državam znosno in neproblematično življenje, postavili količke pri drugih dveh parametrih: pri javnem primanjkljaju, ki ne bi smel presegati 3 odstotkov BDP, in javnem dolgu, ki bi moral biti omejen na vrednost do zgornje meje 60 odstotkov BDP. Medtem ko je javna poraba samo podatek o tem, koliko država potrosi, je javni primanjkljaj razlika med odhodki in prihodki. V čem je pravzaprav razlika? Če je omejitev postavljena že pri odhodkih, je država prisiljena v racionalno in premišljeno javno porabo. V primeru, da se omejitev postavi pri javnem primanjkljaju, pa vsaka država lahko išče ravnovesje za presežno porabo v zviševanju davkov. Da poenostavimo: država bi morala biti prisiljena omejiti potrošnjo, ker bo drugače (zaradi lenobe ali osebnih interesov) ravnovesje iskala na drugi strani, pri zviševanju davkov: to je za vlado lažje, a hkrati bolj škodljivo. Tako ravnovesje, ki se dosega z zviševanjem davkov, navadno (posebej pri nediscipliniranih državah) deluje samo v teoriji: višji davki za podjetja pomenijo manjšo konkurenčnost in manjšo možnost za zaposlitev, za fizične osebe pa manjšo kupno moč.
Kot svinja z mehom
Ob tem se postavlja naravno vprašanje, ali ne pomenijo manjši odhodki tudi manj socialne države in manj pomoči za socialno šibke sloje? Ne, posebej ko govorimo o Sloveniji, tega ne moremo trditi. Slovenija je v zadnjih letih z denarjem ravnala kot svinja z mehom. In to je posledica dejstva, da se ni nihče doslej lotil premišljene in racionalno zastavljene politike javne porabe. Nekaj plastičnih primerov, kam je država v preteklih letih usmerjala davkoplačevalski denar v obliki javne porabe. Prvič. Lani decembra je za sanacijo bank, ki so jo na beraško palico spravili nerazsodno podeljeni tajkunski krediti, namenila 3 milijarde evrov. Skupno je država v zadnjih 10 letih dokapitalizirala bančni sektor v višini 4 milijard evrov. So učinki vidni? Ne, po zadnjih stresnih testih kaže, da so banke kljub temu znesku (11,5 odstotka zdajšnjega slovenskega BDP) še vedno zelo problematične. Drugič. Avtocestni križ je bil preplačan v višini dobrih dveh milijard evrov zaradi pomanjkljivega (ali celo namerno pomanjkljivega) nadzora nad izvajalci, ki se je izrodil v zloglasni zemonski sporazum. Tretjič. Največji infrastrukturni projekt, gradnja Teš 6, se je v nekaj letih podražila z začetnih 600 milijonov evrov na zdajšnjo oceno 1,4 milijarde evrov. Država je odobrila poroštvo v višini 440 milijonov evrov: ob vsem tem pa na dan vseskozi prihajajo nepravilnosti in številne hišne preiskave. Nazadnje je bilo ocenjeno, da je neznano kam v tem projektu izginilo 285 milijonov evrov.
Faktor staranja
V Sloveniji pa je vprašljiva tudi tista potrošnja, ki je dejansko namenjena za “socialni servis”: največji postavki slovenskega proračuna sta še vedno delež pokojnin (11,8 odstotka proračuna) in masa plač v javnem sektorju (10 odstotkov proračuna). Staranje prebivalstva postavlja generacijsko dilemo, ki se je v Sloveniji še niso lotili zaradi dnevnih političnih računic. Vlada Boruta Pahorja je spomladi 2011 padla prav na referendumu o pokojninski reformi. Janševa vlada je pokojninsko reformo sprejela, a je danes v pokojnine že spet treba poseči. Vlada Mira Cerarja pa je pri tem vprašanju vseskozi talka Erjavčevega Desusa. Zakaj je potrebna nova pokojninska reforma? Ne zato, da bi dodatno jemali pri najnižjih pokojninah (te so, roko na srce, sramotno nizke). Gre za demografsko vprašanje: danes je razmerje med delovno aktivnimi prebivalci in upokojenci samo še 1,45:1. Do leta 2030 bi to razmerje lahko bilo že 1:1.
Podrejeni zasebni sektor
Drugo vprašanje so plače: javni sektor je danes visoko birokratiziran, ustvarjajo se novi nazivi za delovna mesta brez dodane vrednosti, a z višjo plačo. Od leta 2008, ko je zaradi krize postalo krčenje javnega sektorja ena od bolj priljubljenih političnih formul, je število zaposlenih v javnem sektorju zraslo za 2 odstotka, masa plač pa se je povečala za 4,4 odstotke. V zasebnem sektorju je v istem obdobju upadlo število zaposlenih in višina mase plač. In še zadnji podatek v tem sklopu: primerjava plač javnega in zasebnega sektorja. Javni sektor (predvsem javna uprava) bi moral predvsem nuditi servis in omogočati poslovanje zasebnega sektorja, ki je vlečni konj gospodarstva: kljub temu je v Sloveniji razlika v plačah v korist javnega sektorja precejšnja. Povprečni mesečni neto prejemki javnih uslužbencev presegajo 1.100 evrov, zaposleni v zasebnem sektorju pa se v povprečju dokopljejo do 915 evrov mesečno. Kako bi vse to stanje lahko imenovali drugače kot McSlovenija?
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
