Demistificirajmo utopijo

levica_marx»Oni pravijo, da se lastnina v kakršnikoli obliki rojeva in utrjuje iz dejstva, da vsakdo poseduje hišo, otroke in ženske. Od tod se rojeva zavist, kajti vsakdo skuša nagraditi lastne potomce, jih utrditi na najvišje položaje ter jih napraviti v dediče velikih bogastev. Da bi to dosegli, mogočni in nasledniki plemenitih rodov ogoljufajo javno zakladnico; šibki, revni in ponižni pa postanejo skopuški, spletkarski in hinavski. Nasprotno, ko enkrat izgine zavist, ostane le ljubezen do skupnosti.«

Tommaso Campanella, Mesto sonca (1602)

»Vsako mesto je razdeljeno v štiri popolnoma enake četrti, vsaka pa ima v svoji sredini trg, ob katerem se nahajajo ljudska skladišča. […] Iz teh skladišč lahko vsak družinski oče odnese vse, kar potrebuje zase in za svoje, brez denarja ali nadomestila. Zakaj bi mu branili, če pa je vsega v izobilju, a hkrati ni bojazni, da bi kdo vzel česar ne potrebuje?«

Thomas More, Utopija (1516)

Čeprav zgornja dva spisa vsebujeta nekaj elementov zaradi katerih bi ju človek utegnil povezati z utopičnim marksizmom, je po datumih razvidno, da sta nastala v popolnoma drugačnem intelektualnem vzdušju ter zgodovinskemu obdobju. Navedena fragmenta pripadata literarnima deloma, ki opisujeta utopični kolektivistični družbi, ki živita v sreči in izobilju, ker je njuna organizacija popolnoma pravična (ali vsaj tako si pravičnost predstavljata avtorja). To pravzaprav nista edini literarni ali filozofski deli, v katerem si avtor zadane nalogo, da oriše idealno družbeno organizacijo. S tem vprašanjem so se ubadali že stari Grki: na ta seznam del bi lahko umestili tudi Platonovo Državo. Ta, čeprav se od prej navedenih del razlikuje v mnogih ozirih, vseeno zastavi vprašanje družbene organizacije, ter poda nekaj vidikov kolektivističnega urejanja države (zlasti ko govori o varuhih). Na prvi pogled se zdi, da obstaja v človeku nek vzgib, ki popolno, pravično družbo povezuje z mravljiščem ali s čebeljim panjem, kjer vsak posameznik s točno določeno vlogo in poslanstvom živi le za skupnost.

Ideja o čebelnjaku je bila najbrž prisotna skozi celotno zgodovino, kar nekaj je primerov, ki pričajo o tem. Ne zgolj kot zamisel filozofov ali pesnikov; tudi, ko pogledamo dejanske organizacije nekaterih starodavnih imperijev vidimo, da se je ta ideja tudi uresničevala v praksi. Na primer že staro kitajsko cesarstvo v III. stoletju pred Kristusom je bilo organizirano kot despotska, birokratsko centralistična in kolektivistična država, v kateri je bil vsak vidik vsakdanjega življenja močno reguliran, še zlasti pa kmetijstvo. Nekaj podobnega je bilo tudi pri starih Egipčanih ali pri Južnoameriških Inkih, pri slednjih sta bila menda določena celo tip in barva oblačil, ki so ju smeli nositi državljani. In čeprav teh starih despotskih imperijev ne povezujemo ravno z idejo pravičnosti, je pri njih moč opaziti ravno ta vzorec čebeljega panja. Ne zaradi solidarnosti, temveč zaradi vladarjeve potrebe po nadzoru in učinkovitosti.

Spet različen vzorec družbene vizije, ki bi ga radi vpeljali v to razmišljanje, so nekatera radikalna heretična gibanja, ki so se pojavljala po Evropi v srednjem veku. V mislih imamo predvsem Prekrščevalce Thomasa Münzerja, Katarje, in pa »brate svobodnega duha« Amauryja de Benea. Ti so po teološki poti prišli do zaključka, da je kakršnakoli zasebna lastnina nemoralna. Zato so radikalno zatrjevali, da človek nima pravice do lastnine; nekateri so trdili celo, da si ne sme lastiti niti ženske. Ženske morajo biti last celotne skupnosti, ta pa mora v celoti prevzeti skrb za otroke – tako so tudi živeli (zlasti svobodnjaki). Kot bi pričakovali, so naleteli na močan odpor Cerkve, s katero so šli v oboroženi boj: požigali in skrunili so cerkva, pobijali civiliste, in tako dalje. V teh gibanjih lahko najdemo nek vzorec spopadanja z družbeno stvarnostjo zavoljo kolektivistične vizije skupnosti, ki ga bomo kasneje spet zasledili pri jakobincih ali pri boljševikih. Čeprav omenjenih primerov ne moremo obravnavati enako, ker gre za različne stvarnosti, lahko ob premisleku vendarle najdemo nek skupni imenovalec. Ruski matematik Igor Šafarevič v svojem delu Pojav socializma vidi v podanih primerih nekakšne zgodovinske precedense socializma v različnih agregatnih stanjih. Te prvine se izražajo preko bolj ali manj radikalnih kolektivističnih vrednot, ki so na različne načine uperjene zoper individualnosti posameznika.

Če pogledamo na razvoj marksističnih idej v zadnjih desetletjih, lahko ugotovimo, da je doktrina socializma po padcu berlinskega zidu doživela neke vrste metamorfoze. Sodobni (kolikor toliko resni) marksisti so se morali odpovedati idejam zgodovinske dialektike, neizogibnosti proletarske revolucije ter (vsaj na papirju) raznim revolucionarnim prijemom. Če so hoteli ostati resni tekmec na intelektualni areni, so bili primorani najti moralno utemeljitev njihove ideologije (kajti Marxu se to ni zdelo potrebno) ter razviti lastno teorijo o pravičnosti (G. A. Cohen, J. Roemer in drugi), ki pa se v nekaterih pogledih zelo približuje pravičnosti liberalnih egalitarcev. Ne glede na to je marksizem (in z njim socializem nasploh) ohranil skoraj vse tiste koncepte, ki so močno zasidrani v njegovi intuiciji in mu dajejo retorično moč ter ga povezujejo s zgodovinskim, utopičnim ali milenarističnim socializmom: družbena lastnina, socialna enakost, močna država, oslabitev vzgojne vloge biološke družine, nadzor nad religijo, in tako dalje.

Kaj je torej socializem? Je ta zamisel o družbi koherenten sistem, ki se v različnih zgodovinskih trenutkih vedno znova pojavlja v obliki, ki je svojemu času najbolj primerna? Marsikdo bi se nagibal k tej razlagi, a do sedaj napisano nakazuje, da temu ni tako. Prvi razlog je ta, da se je ta isti nabor socialističnih vrednot pojavljal v drugačnih konstelacijah ter z drugačnimi nameni: pri utopičnih oblikah družbene organizacije so bile le-te kot temelj pravičnosti, pri starih despotskih državah so služile državni učinkovitosti, pri srednjeveških revolucionarnih gibanjih pa kot katalizator družbenega odpora zoper sistem. Podobno lahko razmišljamo o novodobnem socializmu: če so te vrednote na primer v neomarksističnem filozofskem kontekstu podlaga za moralno utemeljevanje, se v revolucionarnem kontekstu uporabljajo zaradi njihovega retoričnega naboja, v kontekstu komunistične Sovjetske države pa kot izgovor za centralistični nadzor in strahovlado. Na koncu, ko podrobneje pogledamo premik, ki se je zgodil na področju nove levice v smeri razvijanja lastne teorije pravičnosti in v demokratizaciji, in ko poskušamo vse povedano povezati v eno samo rdečo nit socialističnih idej, pa zopet pridemo do zaključka, da vse skupaj žene vzgib, intuicija o svetu ali iluzija bolj kot pa koherenten, enovit razvoj socialistične misli.

Vzgib, ki je mogoče neločljiv od človeka in bo vedno ostajal v njegovi zavesti in v kolektivni zavesti družbe. Ali je ta vzgib dober ali slab, pa je vprašanje s težkim odgovorom. Po zgodovinskih izkušnjah sodeč lahko rečemo najmanj to, da je to vzgib, ki je, kljub govorici o pravičnosti in iskanju raja na zemlji, napravil veliko gorja. Pravijo sicer, da je v vsaki zmotni ideologiji vedno neko jedro resnice, ki jo ohranja živo in jo dela privlačno. V svetu, ki se vsak dan bolj utaplja v individualizmu, je določena mera družbene reakcije v smeri kolektivnosti povsem legitimna in je morda celo znak, da je družba še živa. Pa vendar je to lahko tudi slepilo, ki odvrača od sprejemanja stvarnosti sveta takšne, kakršna pač je. Človek pogosto beži pred odgovornostjo, ki mu jo daje lastna svoboda, in išče zaščito v masi. Iz tega črpajo svojo moč stranke populistične levice, ki se v Sloveniji trenutno vzpenjajo in ki nam morda obetajo še nekaj presenečenj v prihodnosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.