Kako slabo poznamo našo zgodovino in naše vladarje!

To je moj jubilejni 50. prispevek za Časnik. Že precej časa nazaj sem se odločil, da bo prispevek posvečen vsakotedenskem članku v Družini, ki obravnava slovensko zgodovino iz različnih zornih kotov in sočasno po zelo pestri izbiri tematik. Razloga sta dva: prvi je ta, da imam občutek, da sem malce prispeval k odločitvi, da se odpre ta rubrika, drugi pa, da pohvalim vse avtorje, ki so se odločili pomagati k osvetlitvi mnogih tem o zgodovini Slovencev in slovenstva ter še marsičesa, kar je vplivalo na našo bit, sledeč znamenitemu reku: stati inu obstati.

Pojdimo po vrsti. Pred leti sem v Družini kot po navadi najprej pogledal zadnjo stran, na kateri je vsakič nekaj simpatičnih šal. Pa me je malce ujezilo. Šala, v kateri je kot negativec nastopal Jožef II (bila je povezana z razpustitvijo meniških rodov – vsebine pa se ne spomnim), je bila ilustrirana s »portretom« Franca Jožefa.  Že tako me je in me še jezi silno neznanje o naših vladarjih vsaj od časa, ko obstajajo ZDA (otroci morajo tam pogosto na pamet »recitirati« vse ameriške predsednike –  tako je videti v filmih) in smo mi imeli samo nekaj vladarjev.

Pa naštejmo naše vladarje po vrsti

Pa jih naštejmo: Jožef II. (z Marijo Terezijo je sovladal oz. vladal od leta 1765 do 1790), Leopold II. (1790-192), Franc II. (rimsko nemškega cesarja) oz. Franc I. (avstrijski cesar 1792-1835), Ferdinand I. (1835-1848), Franc Jožef (1848-1916), Karel I. (1916-1918), – vsi Habsburg-Lotarinški, Peter I. (1918-1922), Aleksander (1922-1934), knez Pavle kot regent (1934-1941), Peter II. (1941-1945) – vsi Karađorđevići , Josip Broz Tito (1945-1980), nato je bil kolegijski organ predsedstvo SFRJ (1980-1991), predsedstvo pod Milanom Kučanom (1991-1992), Milan Kučan (1992-2002), Janez Drnovšek (2002-2007), Danilo Turk (2007-2012), Borut Pahor (2012-2022). Skupaj nekako 17 vladarjev oz. predsednikov, predsedstev ipd. Če izločimo tako kratkotrajne, kot so Leopold II., Karel I., Peter I., razna predsedstva, regentstva, nam ostane nekako samo 11 »vladarjev«.

To je res malo ob tem, da je Joe Biden 46. predsednik ZDA. Ampak Tita še poznamo, pri Karađorđević pademo na celi črti, ker Jugoslavije pod njihovim vodstvom tako ne priznavamo, medtem ko bi vsaj tiste štiri (oziroma 7 skupaj z Marijo Terezijo – oz. možem Francem –, Leopoldom II. in Karlom I.) nekako le upal, da jih medsebojno ločimo. Pa jih ne. 95 % intelektualcev s končano srednjo šolo na vprašanje, kaj sta si med seboj Marija Terezija in Franc Jožef, prepričano odgovori: mož in žena; tisti, ki pa so slišali za Sisi, pa da sta mati in sin. To sem empirično preizkusil. Zato tudi slišimo pogosto frazo: »Je še iz časov Franca Jožefa in Marije Terezije«.

Kaj lahko povežemo z zadnjimi petimi pomembnimi Habsburžani

Pa vendarle bi morali vsaj teh pet habsburških vladarjev (Marija Terezija, Jožef II., Franc II. (I.), Ferdinand I., Franc Jožef) nekako ločiti med seboj in jih povezati s pomembnimi dogodki za Slovence: npr. začetek šolstva, krompir ipd. z Marijo Terezijo, reforme cerkvenih ustanov in uprave z Jožefom II., napoleonske vojne z Ilirskimi provincami, Ljubljanski kongres, Zoisov krožek ipd. s Francem I. (II.), Prešeren in njegov krožek, Kopitar, začetki gradnje železnic in industrijski obrati ipd. s Ferdinandom, izgradnja železniškega omrežja, industrializacija, vseslovenski tabori, narodni domovi, razcvet literarnega ustvarjanja, impresionisti, šolstvo v slovenskem jeziku, italijanske vojne (nastanek Italije kot nevaren agresor na zahodu), 1. sv. vojna ipd. s Francem Jožefom.

Vzrok za mojo jezo je nizko poznavanje zgodovine pri Slovencih

Vse to se mi pogosto vrti po glavi, ko vidim to nizko razumevanje lastne zgodovine. In zato sem bi malce »jezen«, ker je tudi v Družini (sicer samo v šali, ampak tudi ta mora biti verodostojna, če uporablja resnične osebe) narejen tak kiks. Odzval sem se tako, da sem v pismih bralcev nekaj napisal na to temo in to v stilu, da bi vsaj v Družini morali storiti malce več za seznanitev bralcev o naši zgodovini oz. poznavanju naših nekaj vladarjev. Sočasno sem bil na nekem predavanju skupaj z dr. Janezom Grilom in tudi njemu osebno sem podal to mojo »bolečino«.

In glej ga zlomka. V zelo kratkem času se je pojavil bolj proti koncu tednika Družina celostranski sestavek o Habsburžanih. In nato v naslednji številki, pa naslednji številki in vse se nadaljevalo še z drugimi plemiškimi družinami, pa kar naprej in naprej nove teme iz zgodovine širše in ožje Slovenije. Ne trdim, da je to posledica moje reakcije na šalo o Jožefu II., je pa nenavadno, da se je začelo kmalu po mojih pripombah in začeto prav s Habsburžani. Popolnoma nepomembno, kdo je bil iniciator, pomembno je to, da so še zmeraj izjemno zanimivi sestavki o zgodovini različnih dejavnosti na slovenskem.

Bogata vsebina člankov ne sme iti v pozabo

Vemo, da je potrebno in je tudi hvalevredno podpirati verski tisk. Je pa sicer razumljivo, da pa je malce težje ta kupljen tisk tudi prebrati. Je premalo časa, pa TV, pa internet, Facebook ipd. In to celo med posvečenimi osebami. Tako, da kakšnega velikega zanimanja med bralci Družine verjetno ni bilo. Je pa to velika škoda, ker so članki izjemno pestri, berljivi, z možnostjo pridobitve veliko novega znanja in s tem širine pri bralcih. Zato bi bila velika škoda, da izginejo v »ponorno stanje«, kot se izražamo pri stohastičnih procesih (procesih brez spomina, ki je zelo razširjen med Slovenci o dogodkih, ki so se dogajali na slovenskem ozemlju pred Čebinami).

Zato predlagam uredništvu Družine, da te članke zbere na enem mestu, ki bo dostopen javnosti. Verjetno bo potrebno pridobiti soglasje avtorjev, če že pred tem niso avtorstvo prepustili izdajatelju Družine. Zaslužka verjetno ne bo, stroški pa verjetno tudi ne hudo veliki, ampak vsaj ne bo vse skupaj poniknilo. Malce še razmišljam. Pa šolam bi tudi lahko ponudili vsebino člankov. Zakaj? Otroci in dijaki morajo napisati oz. pripraviti veliko »projektov«, referatov ipd., članki pa so izjemno vsebinsko bogat vir za pomoč pri pripravi raziskav tako v osnovni šoli, kot celo na različnih srednjih šolah. Pri tem se ne bo bralo samo o eni temi, temveč to takoj pritegne v branje še drugih tem. Pa imamo izgradnjo in širitev znanja. Na ta način se lahko prebije informacijsko blokado o temah, ki niso zelo zaležene pri levičarjih.