Slovenija je po osamosvojitvi veljala kot vzgled za celoten prostor prejšnje Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po Hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa ne samo Jugoslavije, temveč celotnega prej komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem, danes je precej na dnu lestvice EU, namreč na 23. mestu, Madžarska pa na 18. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo –, v socialno tržno gospodarstvo ni bilo preveč uspešno. Vzrok je, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung, socialistični balast, ki ga dežela ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle (NZZ, 3.5.2011).
Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot domala v vseh postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko je večina teh z radikalnimi reformami prestrukturirala svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega je padla konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU dramatično. Na lestvici, ki ga objavlja švicarski »World Competitiveness Center« [Svetovni konkurenčnostni center] je Slovenija pristala na 43. mestu od 60, kar je sicer v primerjavi s pred letom dni napredek za šest mest, ne moremo pa prezreti, da so tudi druge prej komunistične države napredovale. Seveda pa je gospodarstvo napredovalo zaradi privatnega sektorja in kljub vladi. Pred finančno krizo, ki je Slovenijo zelo prizadela, je bila ta pod vlado pomladne opcije na zelo dobri poti, kar je bilo moteče za omrežja v ozadju, ki se napajajo iz podjetjih v državnem lastništvu. Na lestvici ekonomske svobode sveta za leto 2014, ki jo je objavil Inštitut Fraser v letnem poročilu za 2016, je Slovenija pristala na 97.mestu od 159 držav.
Vzroki, na katere opozarjajo mednarodne študije, se že leta ne spreminjajo bistveno: neučinkovita birokracija, omejen dostop do finančnih virov, zaprtost za tuje ideje in investicije, visoka davčna obremenjenost, neprilagodljivost in nenaklonjenost reformam, neprimerna delovnopravna zakonodaja in vpletenost države v gospodarstvo – država je še vedno lastnica podjetij v vrednosti 11 miljard evrov –, kar zvišuje stroške poslovanja. Kadrovanje podjetij v državnem lastništvu poteka po političnih kriterijih. Nivo tujih direktnih investicij je prenizek, ker je izredno močna skepsa pred tujimi investicijami, ki jo podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bilo v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov.
Pa seveda vse to ni samo in sploh ne v prvi vrsti problem gospodarstva. Tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. Kot je napisal korespondent FAZ Karl-Peter Schwarz, so »komunistične strukture .. živahno preživele« (FAZ, 1.10.2010). V Sloveniji po razpadu Jugoslavije ni bilo nobene lustracije, če izvzamemo Zakon o sodniški službi, ki v 8. členu daje možnost odvzema trajnega sodniškega mandata tistim, ki so sodili v procesih, v katerih so bile kršene človekove pravice. Ta zakon pa se ne izvaja. Tim. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. V Frankfurter Allgemeinen Sonnstagszeitung je Karl-Peter Schwarz pred leti napisal nekaj kar še velja: »Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«(FAS, 23.12.2007)
Ker ni bilo lustracije, stara omrežja na vseh mogočih področjih – v politiki, sodstvu, medijih, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, turizmu, zunanji trgovini itn. – še vedno obvladujejo državo ter onemogočajo delovanje pravne države, razčiščevanje preteklosti in sprejemanje potrebnih reform. Predstavniki oblasti velikokrat vzbujajo vtis kot da bi bili zgolj lutke nekoga v ozadju. Te stare naveze, ki skrbijo tudi za naraščaj, saj pošiljajo svoje otroke na elitno izobraževanje v tujino, pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije. Prav zato je bil npr. insceniran proces »Patria«, kar je usodno vplivalo na potek zadnjih volitev. Pred kratkim so bili v Sloveniji tuji vrhunski strokovnjaki v tim »Bad bank« odslovljeni, ker so začeli delati red in prodajati podjetja, iz katerih se ta omrežja napajajo. Generalni sekretar Transperancy International v Sloveniji Vid Doria je leta 2014 izjavil: »Kljub navideznemu naporu za povečanje transparentnosti v javnem delovanju, opažamo, da še vedno ni zadostne politične volje za vzpostavitev učinkovitega sistema proaktivne transparentnosti. Ugotavljamo, da se zakonov ne spoštuje, nadzor je šibak, ob tem pa še vedno nimamo vzpostavljene zakonodajne sledi in tako državljani nimamo vpogleda v procese odločanja. Pri upravljanju z državnim premoženjem in javnim dobrim še vedno prevladujejo interesi v prid določenim interesnim skupinam.«(www.transperancy.si)
Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije. Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov, in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in civilistov. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskim jarkim, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk, po osamosvojitvi pa na levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu, da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, so žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredne, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika, ki se sedaj poteguje za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, Danila Türka. Sedaj se sicer nekaj premika, vprašanje pa je ali v pravo smer.
Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80% arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov, v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, do sedaj pa so se samo sporazumeli, da se ustanovijo podkomisije. Slovenija do sedaj ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.
Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, zgolj na znanje. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč. Trenutno se levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej. Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija.
Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 in, ki je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17.5.1990, kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.
Slovenija se ne sooča ustrezno s svojo preteklostjo, tudi ne v šolah. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, se vrstijo kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom pomladne strani, tako predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker se poslužujejo ustavne pravice svobode govora. Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to ni imela dovolj časa. Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za namestnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov. Sojenje ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in dobili tam prav (primer Lukenda).
V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani na Hitlerjev rojstni dan je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno.« (U-I-109/10) Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana-Staneta in peterokrato zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem, med njimi tudi spomenik posvečen enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku –Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve.
Poseben problem v Sloveniji so mediji oz. kot je teolog dr. Ivan Štuhec napisal, da so »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike« (Südosteuropa Mitteilungen). Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. V Sloveniji o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij tesno povezanimi s silami kontinuitete – in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – v primeru z lanskim letom je nazadovala za pet mest.
Tranzicija v Sloveniji vsaj za enkrat še ni bila uspešna.
