Intervju z Markom Hrovatom: Slovenskega zgodovinopisja in jezikoslovja ne obvladuje stroka, pač pa politika

V zanimivem intervjuju se je z Markom Hrovatom, preučevalcem slovenske zgodovine in etimologije, pogovarjal Blaž Babič o preteklem in sedanjem slovenskem zgodovinopisju, njegovi vlogi v projektu “Korenine Slovencev”, o tem, kako nam prodajajo laži zaradi političnih interesov in kako jezikoslovja in zgodovinopisja ne obvladuje stroka, ampak politika.

Marko Hrovat, v krogih slovenskega zgodovinopisja ste poznani po dolgoletnem preučevanju slovenske zgodovine in številnih znanstvenih člankih, pa tudi knjigah. Lahko za začetek opišete svoj vstop na področje zgodovine, tako slovenske, kot svetovne? Kdaj v svojem življenju ste začutili povezanost z zgodovinopisjem, kako gledate na dosedaj prehojeno pot?

Čas teče in zgodnejši spomini bledijo. Nekaj pa ostane. Spomnim se, da sem v prvem delu osnovne šole najraje imel predmete zemljepis, zgodovina in spoznavanje narave. V igri sem rad “gradil” ceste, gradove, nasipe. V tistih časih se, tako na splošno, med ljudmi ni dosti govorilo o tisti pravi zgodovini. O slovenski sploh ne, ker je bila zamolčana. Komunistična izkrivljenost je poveličevala upore, večino pomembnih stvari za slovenstvo pa je zamolčala. Nedvomno sem prvič dokazano stopil v stik s preučevanjem zgodovine pri 14-ih letih, ko sem se kot osnovnošolec odpravil sam z avtobusom v Ljubljano. V knjigarni pod nebotičnikom mi je v roke prišla debela knjiga Koroški plebiscit (1970) večih avtorjev. Potegnila me je vase. Knjigo sem podrobno preučil, vsak stavek posebej in se nisem mogel načuditi, kako je mogoče, da so ljudje dopustili takšne krivice. Iz tistega časa je ostalo veliko podčrtanega. Tematika Koroške in plebiscita je bila od takrat ena od osrednjih tem mojega zanimanja. Ko gledam nazaj stare zapiske, je iz njih razvidno, da sem že tedaj analitsko pristopal k preučevanju podatkov in iz njih tvoril nove zaključke. Ko gledam danes nazaj, ni mogoče, da me zgodovina ne bi močno zanimala že prej. Tistih nekaj utrinkov, ki se jih spomnim samo potrjuje, da sta me zgodovina in etimologija zanimali že od rojstva. Lahko bi rekel, da sem bil rojen za zgodovino in etimologijo.

Kako bi opisali preteklo in sedanje slovensko zgodovinopisje? Je bila zgodovinska stroka v preteklosti ustrezno zavezana strokovnim kriterijem? Je danes?

V preteklosti se s problemom slovenske zgodovinske stroke nisem posebej ukvarjal. Takrat sem bil še prepričan, da vsi ti ljudje delajo za dobro in za resnico. Kaj drugega si kot dobronameren in brezmejno pošten človek sploh nisem mogel misliti. Lahko si predstavljate, kako gledam na polpreteklo zgodovino, ki je vsa prestreljena od laži in manipulacij. Vsaka stroka je po naravi zavezana strokovnim kriterijem. Ko politiki stroki storijo silo, notranja luč iskanja resnice zamre. Lahko tli, a do prave veljave ne pride. Če upoštevamo še, da so bili na vodilna mesta politično nastavljeni največji lumpi, pravzaprav politiki, je od tej o stroki težko govoriti. Takšno je bilo stanje na področju zgodovine pred osamosvojitvijo. Po osamosvojitvi se je pričakovalo veliko, pravzaprav vse. Vse tisto, kar je bilo zamolčano, kar so Slovencem skrivali, je čakalo, da se zdaj zdaj izpod ledu prebije na plano. Veliko pomladi je že minilo, temačen ledeni oklep, ki brani resnici priti na svetlobo, pa se še ni odtajal. Zlo, ki je obvladovalo Slovence, se je samo na videz razrahljalo. Na področju zgodovine, družboslovja nasploh in šolstva … nobenih sprememb. Vse je ostalo po starem, kar da jasno vedeti še zadnjemu telebanu, da tisti, ki so Slovence držali v kleščah prej, jih držijo še vedno. Z današnjimi očmi se ne morem načuditi brezmejni naivnosti osamosvoiiteljev, ki so vsi po vrsti padli na izpitu vedenja o tem, kaj je potrebno za osvoboditev. Mnogo, mnogo preblago je bilo postopanje. Žal je zlo mnogim Slovencem poškodovalo mentalne procese in osnovno kulturo. Sami tega ne zaznavajo, ker so na nek način stranski proizvod sistema.

Slovenskega zgodovinopisja in jezikoslovja namreč ne obvladuje stroka, pač pa politika.

Ste aktivni v dolgoletnem projektu znanstvenih konferenc pod imenom “Korenine Slovencev”, kakšna je vaša vloga in kako bi ta projekt predstavili širši javnosti?

K projektu Korenine Slovenov in Evropejcev sem pristopil že leta 2005. Najprej sem sodeloval kot poslušalec, pozneje kot nesojeni avtor o temeljni študiji O imenu mesta Ljubljana. Polagoma sem začel spoznavati ozadja. S strani tistega, ki je iz tega kroga izrinil Jožka Šavlija, sem bil tudi sam deležen oviranja. Nadutost in precenjevanje je pač slepo za dejstva, ki še danes stojijo kot pribita. To je glavni razlog, da študija o imenu Lublana še vedno ni ugledala luč sveta. Morda je pa tako moralo biti. Ne dosti pozneje sem opazil, da se del vodstva boji povedati resnico, da se ne bi komu zamerili. Meni, ki sem bil brezpogojno predan resnici, je bilo takšno taktiziranje tuje. Takrat (2011) sem pred vsemi izjavil, da ne potrebujemo še več dokazov, da bi prodrli, pa sem ostal osamljen. Čas je pokazal, da sem imel še kako prav. Najslabše je danes, ko je največ dokazov. Več kot imate dokazov, bolj ste nadležni lopovom. Mnogi še danes ne verjamejo, da nam dokazi niso spotika, pač pa je to oviranje politike. Slovenskega zgodovinopisja in jezikoslovja namreč ne obvladuje stroka, pač pa politika. Mnogokrat to izgleda tako, kot da so se politiki po sili razmer priučili stroke. Če se vrnem nazaj h konferenci; nadaljevala se je, vendar smo vsako leto koga pogrešali. Ta konferenca je značilen primer, kako lahko sejalci zla z negativno propagando v šolah mladim ljudem priskutijo zanimanje za svojo preteklost, za temelje iz katerih izhajajo. Ko je leta 2013 umrl Vinko Vodopivec, so hoteli nekateri vidni člani konferenco potopiti. Za to ni bilo nobene organizacijske ali vsebinske potrebe. No, ni jim uspelo. Konferenco sem kljub številnim polenom uspel peljati naprej in drugo leto bo organizirana že 19. mednarodna konferenca Korenine Slovenov in Evropejcev. Avtorji, ki se udeležujejo konference, raziskujejo vse tisto, pred čemer si dobro plačani “slovenski” zgodovinarji, jezikoslovci in drugi zatiskajo oči in namerno gledajo stran. Rešujemo pred posledicami svojevrstnega izdajstva.

Leta 2015 je pri založbi Promin izšla Vaša knjiga o etimologiji (izvoru) besede jantar v vseh evropskih jezikih (The Etymology of the Word Jantar in all European Languages). Očitno ste vanjo vložili veliko truda (365 strani). Jo lahko pričakujemo tudi v slovenščini ali uradni slovenski etimologi sploh priznavajo njen obstoj?

Knjiga bo izšla tudi v slovenščini v primeru, da bi SAZU pokazal za to interes in prevzel večino dela in stroškov. Pripravljen sem bdeti nad organizacijo in vsebinskim usmerjanjem. Da bo knjiga pisana v angleščini pravzaprav ni bila težka odločitev. Po eni strani so v študijo zajeti vsi evropski jeziki ter turščina in arabščina. Resna primerjalna študija terja širino. Ni prav, da bralcu nekaj razložiš, tisto, kar se ne sklada, pa zamolčiš, pustiš ob strani. Ta knjiga nima temačnih slepih ulic. Vse, kar je bilo treba bralcu pojasniti, je razloženo z dokazi, ki jih lahko razume vsakdo, ki ga tematika vsaj malce zanima. Kje pa sem si na začetku mislil, da bom namesto ene besede, pojasnil kar 608 besed. Seveda je največ slovenskih, a je pojasnjeno tudi precej tujih, nemških, angleških, latinskih, italijanskih, keltskih … ki jim niso vedeli izvora. Knjiga je pisana popolnoma drugače, kot to delajo na zahodu. Tam je otroški vrtec. Vzamejo pisno sorodne besede in jim vsilijo povezave, čeprav jih morda ni. Potem določijo najstarejšo, izvorno besedo, ki je običajno latinska ali grška. Še vedno pa ne pojasnijo izvora npr. latinske besede. To ni etimologija, to je kalibriranje besed. Pri meni je vsaka beseda izvorno pojasnjena. Te sem povezal v strukturo, ki jasno kaže, kako je šel razvoj besed. Iste besede so povezane glede na pisno in hkrati – poudarjam hkrati – še pomensko. Na isti strukturi, na istih mestih. O tem lahko zahodna etimologija le sanja. Pravzaprav v velikem delu tudi drugi slovanski jeziki tega niso sposobni narediti, ker niso izvorni, ker imajo preveč tujih vplivov. Drugi jeziki pa so sploh še bolj pokvarjeni. Niso čisti, niso izvorni. Ko v belo barvo vsuješ nekaj rdeče in zelene, dobiš nov odtenek, ki je lahko čisto simpatičen, ni pa izvoren. In vse, kar izvajaš iz frekvence te barve, ne more dati pravega rezultata. Postaviti zmazek v središče, kot to delajo zahodni jezikoslovci? Enostavno ne gre. Ta knjiga pokaže evropske relacije na čisto drugih osnovah, ki so za njih porazne. Zahodnjaki enostavno nočejo sprejeti, da so le derivat azijatskih migrantov in domorodne veličine.

Verjetno se v polnosti zavedate, da je ta vsebina za marsikoga v Sloveniji še danes praktično nesprejemljiva. Da namreč “ni bilo selitve Slovanov”, da so “Slovani izumljen pojem, ki je bil uporabljen šele od konca 18. stoletja naprej” (Linhart, Dobrowsky)? Gre tu za nekakšne tektonske premike v razumevanju zgodovine Slovencev? Bomo doživeli še druga podobna “presenečenja”?

V znanosti ni nesprejemljivega, so dejstva in so dokazi. Če nekdo predstavi nove dokaze, je potrebno te dokaze sesuti s protidokazi. Zanikanje resnice s poplavo laži pa ni znanstveno; posledično ter zopet, slovenski zgodovinarji niso znanstveni. Nisem jih jaz ožigosal. Sami so se tako umestili s svojim delovanjem. Jaz samo izpostavljam, kako delujejo ti politični aparatčiki. Vsakdo se lahko zmoti. Tudi jaz sem že šel po napačni poti. Ni se enostavno odreči že napisani študiji in izgubi časa, ampak vztrajati na laži je pa kriminal. To je tako, kot da bi mehanik napačno predpostavil napako in vztrajal pri popravilu avta na delu, s katerim ni nič narobe. Avto bi prej ali slej “zaribal”. Torej resnica prej ali slej pride na dan. No, vozni park slovenskih zgodovinarjev je že pretežno “zaribal”, pa vendar to vsi tajijo. Blefirajo, kot da je vse v najlepšem redu. Pa ni, daleč od tega. Če bi upoštevali samo par otroških dejstev, npr.: da so Slovani bili izumljeni v začetku 19. stol. in bili širše sprejeti šele proti koncu 19. stol.; ali da srednjeveški pojem Sloveni (Sclavi, Slavi) niso Slovani, saj jih še ni bilo. S kančkom iskrenosti bi spustili v razumevanje zdravo pamet in svež veter. Način, da z nasiljem nad resnico ustvarjaš trditve, je znanstveni kriminal. Čeprav je znanstveni kriminal večinsko sprejet, je še vedno kriminal! Resnico je treba iskati, jo raziskovati, ne pa jo avtoritativno zapovedati. Srednjeveški Sloveni, ki naj bi bili Slovani, so v virih navedeni skupaj s tistimi, ki so šele po 1000 letih postali Slovani, npr. Hrvati, Srbi, Rusi. Vsak otrok ve, da Marjan, Franc, Ana, Katja in Tilen na spisku predstavljajo ločena bitja. Vsakdo je dobil svojo malico. Politično zgodovinopisje pa kljub jasnim zapisom trdi, da so pravzaprav vsi otroci le en Franc. Kako lahko en otrok od petih zaobseže vse ostale, obenem ko so navedeni vsi, eden ob drugem? Verjetno marsikdo ne ve, da tudi Bizantinci niso nikdar obstajali. Bizantinci obstajajo le v naših glavah, so moderen izum, medtem ko so v realnosti svoj pečat pustili Romani. Ti Romani bi se za glave držali, če bi videli in dojeli, da so po nekaj stoletjih umetno postali Bizantinci. In enako je s Slovani. Slovanov v zgodovini preprosto ni bilo. So pa bili Sloveni, ki so poleg ostalih jezikovno sorodnih ljudstev v 19. stol. postali Slovani. Zakaj nam prodajajo laži? Zaradi političnih interesov. Presenečenj je vse polno. Pravzaprav sem na presenečenja naletel skoraj povsod. Poudarjam pa, da sem detailist in da se tega na površini ne vidi. Površni ljudje tega ne bodo zaznali, ali pa si bodo razlagali po svoje. Zgodovina je prerešetana z lažmi, trpi pa tudi za deficitom razuma. Če bi ti ljudje delali v naravoslovju, bi še danes ne izumili parnega stroja. Ampak kadilo bi se pa vseskozi, in to tako, da se pri belem dnevu ne bi videli. 

Avto bi prej ali slej “zaribal”. Torej resnica prej ali slej pride na dan. No, vozni park slovenskih zgodovinarjev je že pretežno “zaribal”, pa vendar to vsi tajijo.

Pred kratkim ste pričeli v t. i. “Twitter space” pogovorih svoje znanje deliti tudi širše, neposredno. Prvi niz petih pogovorov z naslovom “Slovansko močvirje” sva zaključila po 17-ih urah, vse je objavljeno tudi na Youtube portalu. Sedaj pogovore na Twitterju nadaljujete z novim nizom, ki se imenuje “Vojna za Karantanijo”. Tako je naslov tudi vaši zadnji, trodelni knjigi. Kaj lahko ljubitelji zgodovine pričakujejo v tem nizu?

To je daljša zgodba. Na kratko. Knjiga Vojna za Karantanijo obravnava predvsem obdobje osamosvajanja Slovencev pred 104-imi leti. Za vsemi ozemlji, ki smo jih Slovenci izgubili po največji krivici, stojijo osebki, ki so to brezvestno omogočili. Gre za trgovino z belim blagom, z našimi ozemlji. Vzrok in krivci so čisto drugi, kot pa nam še vedno lažejo. Slovenci smo bili kar 5-krat hujše kaznovani od najbolj odgovornega sovražnika. Glavnemu krivcu se lahko sledi po toku reke Save. Od tam izvira zlo, ki Slovence duši zadnjih 100 let, da ne razširim tega še na 300 turških let. Knjiga temelji na dokumentih iz ameriških in drugih arhivov. Človek ne more verjeti, kaj vse nam “slovenski” zgodovinarji prikrivajo.

Oprostite za to “praktično” vprašanje, ampak ali z leti, ki jih posvečate zgodovini in njenemu preučevanju, vidite vse več ali vse manj smiselnosti v tem početju? Veliko je namreč – tudi podtaknjenih – očitkov, da naj bi bilo potrebno “zgodovino prepustiti stroki”, in še več, da “se je potrebno usmeriti v prihodnost”. Kako razumete take ideje?

Treba je razumeti, da so lopovi uzurpirali zgodovino. Ta laže in manipulira za njihove koristi. Od tega vlečejo čisto konkretne koristi. Zdaj pa si predstavljajte, da hoče nekdo v zgodovinopisje prodreti z resnico. Prodani politiki, ki se razglašajo za zgodovinarje, bi morali začeti služiti resnici. Saj morda nekateri s tem nimajo težav. Težave imajo lopovi, ki so si podredili zgodovino in družboslovje nasploh. Ti dirigirajo ukrepe znotraj zgodovinske srenje. Vse te floskule o strokovnosti, ki smo jih slišali, nimajo dobrih namenov. Njihov cilj je prestrašiti in odgnati morebitne znanilce sprememb. Gre za čisto lopovske prijeme, v stilu “primite tatu”. Enkrat sem bil v Mercatorju v Domžalah priča koordinirani akciji povezanih lopovov. Ko je na blagajni prišlo do napetosti, je zadnji lopov začel vpiti, kaj vrsta stoji, naj prodajalka hitreje dela itn. Meni je bilo takoj jasno, “koliko je ura”. Finta se je prijela in lopov z nakradenim blagom se je izmuznil. Na makro nivoju je podobno. Vse, kar se sliši dobro in pošteno, še ne pomeni, da je takšno tudi v resnici. Opažam, da imajo ljudje s tovrstno presojo ogromne težave. Očitno nimamo vsi naravnega daru za zaznavanje zla v naši okolici.

Bi lahko še predstavili tiste velikane slovenskega zgodovinopisja in njihova dela, ki so na Vas najbolj vplivali in kako bi opisali dolg, ki ga imamo današnji Slovenci do njih?

Vsekakor je treba izpostaviti tri može. Jožka Šavlija, Mateja Bora in Ivana Tomažiča, ki so avtorji knjige Veneti naši davni predniki. Njihov glavni dosežek je bil ta, da so nas leta 1985 zbudili iz spanja. Pokazali so nam, da zgodovinarji in jezikoslovci ne opravljajo svojega dela. Pokazalo se je, da ne delajo za slovenski rod. Bolj kot so se posvečeni branili, bolj je smrdelo in več ljudi je spoznavalo, da smo imeli o stroki popolnoma napačne predstave. Sam sem prepričan, da je ta knjiga Slovence zbudila in nas pripravila na osamosvojitev. Knjiga je imela mnogo večjo politično težo, kot pa bi si kdo upal pomisliti. Vsebinsko pa je knjiga različne teže. Moramo vedeti, da so si avtorji razdelili področja. Šavlijeva teorija o Venetih se kaže kot pravilna, le da smo Slovenci bili že prej naseljeni na ozemlju Alp. Kar drži je predvsem širjenje lužiške kulture, ni pa bilo množičnega naseljevanja od tam. Ne vem, od kod je v ljudeh ta refleks priseljevanja. Vsakdo, ki obstaja, se je moral od nekje priseliti? Če je beseda podobna v drugih jezikih, je morala priti od tam? Neumnost. Vemo, da je Evropa naseljena že preko 45.000 let. Migracije, kakršne poznamo danes, nekdaj praktično ni bilo. Ne na tak način. Selitve so vedno bile, vendar postopne in v mnogo manjšem obsegu. Na primer poselitev je tekla ob umiku ledu od juga proti severu, tako da se je mlajši rod naselil nekaj kilometrov naprej in polagoma so prilezli do Švedske. Tisti, ki so rinili predaleč na svoje, so bili bolj izpostavljeni nevarnostim. Zapustili so varnost, tega pa velika večina ne dela. Vedeti moramo, da je bilo področje med Baltikom in Jadranom naseljeno tudi v času ledenih dob, le poseljenost je bila redkejša. Tako da to področje nikdar ni bilo povsem prazno. Če bi postavil človeka izpred 16.000 leti ali še prej v sodoben svet, bi nihče ničesar ne posumil. Obrazne poteze so bile identične današnjim svetlopoltim in svetlookim domačinom.

Pripravil in zapisal: Blaž Babič

Komentiraj