V zanimivem intervjuju z Markom Hrovatom, preučevalcem slovenske zgodovine in etimologije, se je Blaž Babič pogovarjal o preteklem in sedanjem slovenskem zgodovinopisju, njegovi vlogi v projektu “Korenine Slovencev”, o tem, kako nam prodajajo laži zaradi političnih interesov in kako jezikoslovja in zgodovinopisja ne obvladuje stroka, ampak politika.
Zame osebno pa ostaja presenetljiv in nespregledljiv (in tako značilno slovenski) fenomen vztrajanja na slovanskosti zgodnjega slovenstva. Medtem ko so Hrvatje že zdavnaj preimenovali ta čas za hrvaški knežji horizont in so Čehi ter Slovaki govorili o svojih velikomoravskih koreninah, še preden so jih utegnili zatreti ruski politični vplivi leta 1968, smo Slovenci skrbno očuvali svojo slovanskost vse do danes.
Ženička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“?