Dva obraza, dve vladi: Pogled na Golobovo vlado in koncept vladanja (3.del)

Od nastopa Golobove vlade nas vladajoči in njim naklonjeni mediji ves čas prepričujejo in želijo prepričati, da sedaj živimo v svobodi, v času Janševe vlade pa naj bi živeli v diktaturi. Da zatrjevanje omenjenih ne ustreza resnici in še manj realnosti, kažejo mnoga dejstva, tista najbolj očitna želim osvetliti s primerjavo med obema vladama.

Prvi del primerjave si lahko preberete tukaj, drugi del, ki govori o zadnji Janševi vladi, pa tukaj.

Golobova vlada

Po presenetljivi, a tudi nekoliko predvidljivi zmagi na lanskih parlamentarnih volitvah, je vodenje države prevzela Golobova vlada. Tako kot Janševa vlada, se je tudi Golobova vlada znašla sredi krize. A tokrat ne zdravstvene, pač pa krize, ki jo je prinesla vojna v Ukrajini: Že na začetku svojega mandata je bila vlada soočena s podivjanimi cenami elektrike in pogonskih goriv, kot tudi z naraščajočimi cenami hrane in storitev ter z vse višjo inflacijo. Golobova vlada se je zaradi hitrega dviga cen energentov in hrane, do česar je prišlo predvsem zaradi špekulativnega ravnanja energetskih družb in velikih trgovcev na evropskem trgu, znašla v nezavidljivem položaju, a se je hitro pokazalo, da ni kos nastalim razmeram, da bi lahko naredila precej več za ublažitev nastale krize. Prav tako se je pokazalo, da je na čelu vlade nekdo, ki prišel v politiko predvsem zaradi osebnega maščevanja in želje po oblasti, in ne zaradi častnih političnih nagibov.  

Golobova vlada je že takoj po njeni ustanovitvi pokazala svoj pravi obraz – da je populistična in avtoritarna, kot tudi da želi – potem ko so bile leve stranke za dve leti umaknjene z oblasti in so zaradi tega doživljale “abstinenčno krizo” – nadomestiti vse za nazaj in se maščevati vsem, ki so sodelovali z Janševo vlado. Da vlada misli s tem resno, je pokazal že njen prvi korak, ko je zamenjala generalnega direktorja policije (Antona Olaja) in ukinila urad za demografijo. Temu je sledila kadrovska čistka, s katero je vlada zamenjala vse, kar se je zamenjati dalo. Po prvih narejenih korakih so prišle na plano tudi zarečene obljube: Ob nastopu mandata je Golobova vlada namreč obljubila, da bo kadrovala samo strokovnjake, a je namesto njih kadrovala večinoma politike, ki so jih volivci poslali iz parlamenta; prav tako je obljubila, da bo v 10 dneh pripravila interventni zakon za odpravo čakalnih vrst v zdravstvu, kot tudi da bo pripravila ukrepe za takojšnjo pomoč ljudem v stiski, kar se seveda ni zgodilo. Vlada je neizpolnjene obljube skušala popraviti oziroma prikriti s tem, da je napovedala ustanovitev komisij in odborov, ki naj bi analizirali stanje v državi ter iskali rešitve. Po skoraj enoletnem analiziranju stanja in iskanju rešitev, se stanje v državi ni bistveno spremenilo. Več ali manj je vse ostalo tako kot na začetku mandata vlade. Predvsem pa ni bilo storjenega skoraj nič za omilitev draginjske krize in boljši gmotni položaj ljudi. Je pa vlada v omenjenem obdobju zelo dobro poskrbela zase (s povečanjem števila ministrstev in vladnih uradov zlasti za zaposlitev svojih prijateljev v njih), kot tudi za to, da so njeni nevladniki dobili plačilo za ‘opravljeno delo’ pred volitvami. Klientelistično obnašanje vlade pa se pri tem ni zaustavilo, ampak se je nadaljevalo in sprevrglo v povzročanje škode, od katere se naša država še dolgo časa ne bo opomogla. Če odmislim populistične in neuresničene obljube Golobove vlade, kot tudi njeno kadrovanje problematičnih kadrov v ministrstvih, državnih ustanovah in v državnih podjetjih, se ta škoda kaže predvsem v njenem sprejemanju revanšistične zakonodaje, v uvajanju totalitarnih praks na različnih ravneh, v politizaciji ali podrejanju policije in javnih medijev, v uvajanju cenzure govora, v prekomernem zadolževanju države (z vse višjimi obrestmi), v negospodarni porabi javnega denarja, v visokih cenah hrane in elektrike (in to kljub temu, da je vlada v ta namen namenila prek 1,2 milijarde evrov za izdajo poroštev in pokrivanje izgub v elektrogospodarstvu), v zniževanju (neto) plač, v podiranju ograj na južni meji oziroma v spodbujanju prihoda nezakonitih migracij. Vse navedeno govori o tem, da je Golobova vlada zelo ‘uspešna’ pri demontaži demokracije in blaginje ljudi.  

A to še ni vse. Škodljivo ravnanje Golobove vlade se kaže tudi v nesposobnosti pri reševanju problemov v zdravstvu (da problemov v zdravstvu ne rešuje oziroma jih rešuje z bizarnimi ukrepi) in pri zagotavljanju pravic na socialnem področju, še zlasti starejšim ljudem (da je vlada namesto izvajanja dolgotrajne oskrbe po že sprejetem zakonu to oskrbo ‘zamrznila’ in prenesla v prihodnost). Sledi nesposobnosti in neučinkovitosti Golobove vlade je prav tako prepoznati na finančnem področju. Še posebej porazno je sedanje stanje javnih financ – povečuje se javni dolg, naraščajo stroški za obresti, inflacija se je skoraj podvojila in, kar je najbolj zaskrbljujoče, obeta se povečana javna poraba z višanjem davčnih prihodkov. Golobova vlada se očitno požvižga na pravilo v ekonomiji, ki sloni na dveh izbirah: ali na povečanju davkov, ali pa na zvišanju cen energentov, nikakor pa ne na uporabi obojega. Iz podatkov ministrstva za finance je prav tako razvidno, da se je dolg državnega proračuna v letu 2022 povečal za skoraj tretjino. Ob že tako slabem stanju financ, se v letošnjem letu načrtuje nova zadolžitev države v višini 4,7 milijarde evrov. Ponovno zadolževanje države je sporno še toliko bolj ob dejstvu, da se – v nasprotju z Janševo vlado – razpoložljiva sredstva iz evropskega sklada veliko premalo ali sploh ne koristijo. Novi dolg v višini 2,9 milijarde evrov bo vlada porabila za odplačevanje starega dolga, preostala sredstva ali 1,8 milijarde evrov pa za tekočo porabo. Za kakšen namen bodo omenjena sredstva porabljena, še ni znano, obstaja pa velika verjetnost, da se bodo v precejšnjem delu porabila za nagrade tistim, ki so sedanji oblasti omogočili zmago na volitvah. In veliko vprašanje je, kdaj se bo z neodgovornim ravnanjem in lomastenjem po javnih financah prenehalo. Takšna ekonomska politika – tako ekonomist Matej Lahovnik – “je nevarna, saj še priliva olje na inflacijski ogenj. Visok primanjkljaj, visoko zadolževanje države, načrtovano dviganje davkov, rast mase plač v javnem sektorju in visoki skoki cen monopolni storitev ob že tako rekordni inflaciji tvorijo eksplozivno mešanico.“

Pokazatelj neučinkovitosti vlade je tudi njena počasnost pri pripravi reform in izvajanju sistemskih rešitev (da vlada namesto takojšnjega reševanja težav izgublja čas s pripravami analiz in časovnic za odpravo težav). V nasprotju s počasnim reševanjem tekočih težav, pa je vlada “učinkovita” pri snovanju rešitev, ki vodijo k večji centralizaciji in k večjemu številu odvisnikov od državnih jasli.  

Problematičnost sedanje vlade se kaže prav tako v dejstvu, da najmanjši in najbolj radikalni levi stranki koalicije (stranki Levica) in njeni civilni družbi (kot je to denimo Inštitut 8. marec) dovoljuje vnašanje absurdnih rešitev v zakonodajo. Eden takšnih absurdov je tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve: Pri tem ne gre le za ukinitev muzeja kot takšnega, ampak za zanikanje osamosvojitve same oziroma za zanikanje prelomnice, ki je prinesla samostojno in demokratično Slovenijo. Naravnost absurdno je, da navječja koalicijska stranka oziroma gibanje Svoboda izvaja program radikalne levice in po njenem “diktatu” viša davke ter lomasti po javnih financah, povrh vsega pa podpira tudi LGBT ideologijo in sprejema zakone, ki spodkopavajo tradicionalno družino in izvirne zahodne vrednote.  

Prav tako bode v oči tudi aktivnost Golobove vlade na zunanjepolitičnem področju. Razen nekaterih nepremišljenih izjav in “eksotičnih” obiskov v tujini, je zunanjepolitična aktivnost vlade kar zadovoljiva, je pa ta sporna zaradi njene dvoličnosti in uporabe dvojnih meril pri izvajanju zunanje politike: Taisti ljudje, ki so kritizirali Janšev obisk v Ukrajini, so naredili oziroma nameravajo storiti isto. Taisti ljudje, ki so predhodni Janševi vladi očitali prekomerno sodelovanje z madžarsko vlado in njenim predsednikom Orbanom, se sedaj z njim intezivno dogovarjajo o sodelovanju in skupnih projektih v prihodnje.  

Pri Golobovi vladi pa kaže nekaj tudi pohvaliti. Njeno komuniciranje z javnostmi namreč: Čeprav je ta komunikacija populistična, je objektivno gledano vsekakor boljša od komunikacije, ki jo je imela Janševa vlada.  

Po skoraj enoletnem delovanju aktualne vlade dejstva kažejo, da se njena avtoritarnost in oblastniška samovolja ne zmanjšuje, ampak se – nasprotno – krepi. V primerjavi s prejšnjimi levimi vladami se zdi, da so Golobovi vladi popustile vse zavore oblastniškega obnašanja. Pod krinko “normalizacije družbe” želi omejevati svobodo govora in vzpostaviti nadzor povsod tam, kjer se ji je v preteklih letih izmaknil oziroma ga nima. Če tega nadzora ne more doseči drugače, to naredi bodisi s sprejemom zakonodaje po hitrem postopku (tako kot je to denimo naredila v primeru novele Zakona o RTV) in/ali pa z represivnimi ukrepi (kot se je to zgodilo v primeru lastnika zemljišča na Ježici, ki se je zoperstavil samovoljnemu ravnanju ljubljanskega župana in ga je zato policija odstranila s silo). Ob tem dogodku se sama po sebi ponuja vsa zlaganost “petkovih” in drugih protestnikov, ki so dve leti trobili o “janšizmu”, češ da ogroža demokracijo v Sloveniji, sedaj, ko so demokracija in človekove pravice dejansko in veliko bolj ogrožene, pa so tiho. Tako pač delajo tisti, ki “plešejo in so pripadniki svobode”. 

Pod črto

Razlika med Janševo in Golobovo vlado je na podlagi vseh navedenih dejstev več kot očitna. Po vseh merilih in kazalcih je možno ugotoviti, da je Golobova vlada najslabša vlada, ki jih je Slovenija do sedaj imela. V času njenega vladanja je normalnost spremenila v “nenormalnost”, odgovorno oblastniško ravnanje v oblastniško norčevanje iz ljudi in vladavino prava v vladavino izigravanja prava.  

Po treh letih medijskih in drugih manipulacij se je končno prebudila civilna družba. Tista pristna in resnična, in ne tista, ki je v času Janševe vlade širila laži, grozila drugače mislečim, razbijala po Ljubljani in se tepla s policisti. Protesti različnih družbenih skupin (upokojencev, poklicnih gasilcev, zdravstvenega osebja, kmetov in drugih) kažejo, da je ljudem dovolj obljub in norčevanja iz njih. V času Janševe vlade je bilo s strani takratne opozicije in v medijih slišati, da je ulica branik demokracije, sedaj pa so vladajoči in večinski mediji z njimi ploščo obrnili. Zdaj, ko so protesti usmerjeni proti Golobovi vladi, se protestnike prikazuje v povsem drugem ali podcenjujočem kontekstu, vladajoče pa kot žrtve. Vse več je znamenj, ki kažejo, da so sedanji protesti tisti, ki bodo prinesli “novo pomlad” in razvoj Slovenije obrnili v pravo smer.

Prvi del primerjave si lahko preberete tukaj, drugi del, ki govori o zadnji Janševi vladi pa tukaj.