Od nastopa Golobove vlade nas vladajoči in njim naklonjeni mediji ves čas prepričujejo in želijo prepričati, češ da sedaj živimo v svobodi, v času Janševe vlade pa naj bi živeli v diktaturi. Da zatrjevanje omenjenih ne ustreza resnici in še manj realnosti, kažejo mnoga dejstva, tista najbolj očitna želim osvetliti s primerjavo med obema vladama.
Politični kontekst v času delovanja obeh vlad
Pred primerjavo Janševe in Golobove vlade kaže najprej narediti ‘vpogled’ v politični kontekst časa, ki se nanaša na delovanje Janševe in Golobove vlade.
Mnogo ljudi je prepričanih, da imamo v Sloveniji demokracijo, a v resnici ni tako. V formalnem smislu demokracijo sicer imamo, toda ta je bolj navidezna kot resnična. Slovenija je namreč ena redkih, če že ne tudi edina evropska država, ki je po padcu komunizma v Vzhodni Evropi ostala v primežu nekdanjih komunističnih struktur – od nastanka slovenske države so to strukture vzporedne države ali politične, gospodarske in druge strukture, ki delujejo mimo izvoljene oblasti (v nadaljevanju: vzporedna država) –, ki še vedno obvladujejo skoraj vse ključne državne ustanove in podsisteme družbe. Čeprav strukture vzporedne države delujejo povsem samostojno, pa se interesi vzporedne države občasno oziroma vselej, ko je to potrebno, prekrivajo z interesi izvoljene oblasti. Seveda se to zgodi ali dogaja samo v primeru, če so na oblasti leve stranke. Če se osredinim na najbolj sveže primere, ki slednje potrjujejo, so to pokop nekdanjega šefa zločinske Udbe Janeza Zemljariča z vojaškimi častmi, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in zloraba letošnje Prešernove proslave za promocijo komunistične agende, ko so pripadniki vzporedne države skupaj s celotnim državnim vrhom navdušeno ploskali patetičnemu in sovražnemu nastopu Svetlane Makarovič ter njenemu paradiranju po odru z rdečo zvezdo, s simbolom komunistične ideologije in agresorske jugovojske, ki je leta 1991 napadla Slovenijo.
Pripadniki (neo)komunistične agende in jugonostalgiki svoje pripadnosti niti ne skrivajo. Javno se celo hvalijo, da na dan državnosti ne obešajo slovenske zastave, kot tudi govorijo, da je slovenska osamosvojitev zrušila socialistično Jugoslavijo in da je treba stanje vrniti v čas pred letom 1991. Taisti na vseh borčevskih in drugih podobnih prireditvah papagajsko ponavljajo tudi trditev, češ da brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Če bi to bilo res, potem plebiscit o samostojnosti Slovenije in njena vojaška osamosvojitev ne bi bili potrebni. Poleg tega, takšno govorjenje ni le bizarno in skregano z realnostjo, ampak je tudi nevarno, saj želi zabrisati meje med socialistično republiko v nekdanji Jugoslaviji in slovensko državo ter meje med totalitarno vladavino ene stranke in demokratično ureditvijo samostojne Slovenije.
Povezanost vzporedne države in leve oblasti se prav tako kaže pri nameri vzpostavitve tako imenovane depolitizacije na različnih področjih. Aktualne tarče te depolitizacije so predvsem policija in mediji. Obsedenost z depolitizacijo medijev je najbolj vidna v nameri vladajočih, ki želijo prek novele zakona o RTV Slovenija (v nadaljevanju: RTV) in pod krinko depolitizacije zamenjati sedanje vodstvo RTV-ja in doseči popolno ideološko prevlado na tem mediju. K sreči je na Ustavnem sodišču prevladala pravna korektnost in zdrava pamet, ki je izvajanje omenjenega zakona začasno zadržala oziroma preprečila.
Odraz prekrivanja interesov vzporedne države in sedanje leve oblasti je nenazadnje tudi ravnanje Slovenije ali njenih predstavnikov na zunanjepolitičnem področju: ne le v smislu dajanja nepremišljenih in v diplomaciji nenavadnih izjav (kot je bila denimo izjava o feministični diplomaciji), ampak tudi v smislu neprepričljivih ter dvoličnih izjav glede vojne v Ukrajini. Na mednarodnem parketu Slovenija sicer obsoja rusko agresijo v Ukrajini, na domačem političnem prizorišču pa njena obsodba Rusije ni tako enoznačna. Del tega so tudi razna pisma in ‘mirovniške’ pobude s strani tistih, ki jim osamosvojitev Slovenije ni bila ‘intima opcija’ in so po plebiscitu na različne načine ovirali ter nasprotovali njeni osamosvojitvi, enako ali podobno torej, kot sedaj nasprotujejo obrambni pomoči napadeni Ukrajini in njenemu prizadevanju za osvoboditev zasedenih ozemelj.
Slovenija je poleg Belorusije edina država, ki je še pod oblastjo starih komunističnih struktur. Vendar je za Belorusijo olajševalna okoliščina, da imajo Putina za soseda, ki podpira njihove domače boljševiške strukture.
Slovenija kaj takega ne more reči, to pa potrjuje znano misel, da smo Slovenci politično najbolj butast narod v Evropi, predvsem pa nismo državotvorni. Le nedržavotvoren narod si za svojega predsednika trikrat voli človeka, ki mu samostojnost države ni intimna opcija.
Hahaha, na kilometre se vidi s katere strani prihaja ta “primerjava”. Saj Slovenci večinoma nismo tako zaslepljeni, da ne bi zmogli sami videli kaj se dogaja okrog nas.