Kljub po hitremu postopku sprejemanja zakona o drugem tiru, neuspelem referendumu in zagotovilih vladnih predstavnikov o skorajšnjem začetku gradnje, smo še vedno na samem začetku. Da ne omenjamo ob tem še možnosti, da naslednja vlada morda lahko celo ustavi vse postopke za pričetek gradnje in v sodelovanju s stroko izbere novo, primernejšo in cenejšo varianto, ali pa celo groženj, ki ob teh kolobocijah visijo nad Luko Koper in slovenskim gospodarstvom.
Kako je nastala trasa nove enotirne proge do Divače?
Vladina trasa nove enotirne proge do Divače je nastala v okviru dogovora med Italijo in Slovenijo o izgradnji hitre proge Trst/Koper-Divača kot dela 5. koridorja, na podlagi smernic EU za obnovo jedrnega vseevropskega železniškega omrežja. Slovenija je sicer predlagala, da bi se oba odseka nove hitre proge združila po najbolj naravni poti nekje ob Črnem kalu, in sicer koprski odsek prek Rižanske, tržaški pa prek Osapske doline, vendar je Italija izsilila, da je prišlo do združitve nižje, bliže italijanski meji. In tako je nastal zloglasni zavoj koprske trase v Osapski dolini, s katerim se je Slovenija približala italijanski meji na 5o m, si nakopala dva odvečna predora v skupni dolžini okrog 10 km in prav toliko ubežnih predorov ter zraven tega še dva viadukta v skupni dolžini okrog 1,1 km, kar je podražilo projekt za nekaj sto milijonov evrov. Ostale alternativne variante so se namreč ognile Osapski dolini in s tem tudi odvečnim predorom in viaduktom ter so zato, kot bomo videli v nadaljevanju, tudi za več sto milijonov cenejše, celo tiste dvotirne. Izgovor, da je bil naveden zavoj potreben za premagovanje višinske razlike s še sprejemljivim naklonom 17 promilov, drži le delno, ker se je npr. alternativna Varlova varianta tudi izšla z naklonom 17 promilov in to brez navedenega zavoja.
Zakaj je trasa nove enotirne proge Divača-Koper sporna?
Italija je namreč leta 2010 izstopila iz skupnega projekta z izgovorom, da je gradnja nove proge Trst/Koper-Divača zaradi premajhnega prometa zaenkrat neupravičena, in je vse svoje energije in sredstva usmerila v posodobitev svojega priključka na perspektivnejšo pontabeljsko progo in novo nastajajočo hitro progo Celovec-Gradec. Ob hitro rastočem prometu v Luki Koper ter že danes prepeljanih 90 do 100 vlakih dnevno pa naveden izgovor ne prepriča ter je bolj verjetno, da za Italijo v tem trenutku slovensko zastarelo železniško omrežje, kljub morebitni novi hitri progi Trst/Koper–Divača, ni bilo zanimivo. Kakorkoli že, je Italija pustila Slovenijo na cedilu z nesrečnim zavojem vred, ki v novih pogojih ni imel nobenega smisla več. Tudi Janša je ob neki priložnosti dejal, da je trasa prek Osapske doline imela smisel, dokler je bila Italija zraven. Z njenim izstopom pa bi morali projekt revidirati, a se sedem let po izstopu Italije nobena vlada tega ni lotila. Pri skupnem projektu je namreč šlo za meddržavno progo, ki je po pravilih EU imela pravico do 40% nepovratnih evropskih sredstev. Z izstopom Italije pa je proga postala notranja slovenska proga, ki ji pripada le še 20-30% navedenih sredstev. Tako je tudi zaradi tega postal dragi zavoj prek Osapske doline ekonomsko neupravičen. Vendar je bil v okviru medvladne italijansko-slovenske komisije podpisan sporazum (4. 10. 2014), da se delo na gradnji hitre proge Trst/Koper-Divača prekine, ter se z njim nadaljuje po letu 2030, če bo to potrebno. Dotlej pa bosta državi reševali svoje prometne zagate skladno s svojimi možnostmi. Kar bi lahko pomenilo, da smo se s sporazumom obvezali, da bomo s koprskim odsekom bodoče nove skupne hitre proge Trst/Koper-Divača ostali v Osapski dolini, da bi se lahko, na osnovi skupnega projekta, čez desetletja priključil nanj tudi tržaški odsek, če se jim bo to zdelo potrebno. Zadeva ni niti malo nedolžna ob izjavi Zvoneta Černača na NOVA24TV, da bo namreč njihova stranka (SDS), če bo ob naslednjih volitvah prišla na oblast, ustavila postopke v zvezi z gradnjo drugega tira, si vzela pol leta časa, skupaj s stroko poiskala optimalno varianto trase ter nato pospešeno pognala izgradnjo, vendar dvotirne proge. Kar bi lahko pomenilo, da nalaga sedanja vlada zelo grdo breme prihodnji, ki po rezultatih javnomnenjskih raziskav ne bi smela biti več Cerarjeva, in da se zgodba o drugem tiru z dobljenim referendumom šele pošteno zapleta, ne pa rešuje.
Kaotične izjave predstavnikov vlade v zvezi z vrednostjo investicije v drugi tir Koper-Divača
Prvotna uradna ocenjena vrednost investicije v drugi tir, ki jo je vlada predstavila javnosti, je znašala 1,4 milijarde. Naj za ilustracijo navedemo tudi vrednost ostalih variant in to iz »Primerjave variant železniških tras Koper-Divača«, ki so jo dali v promet pobudniki referenduma, in sicer: Varlova enotirna, z dvojnimi predori, 1 milijarda evrov, Jazbinškova, dvotirna (!), 1,1 milijarda evrov in Duhovnikova, tudi dvotirna (!), 800 milijonov evrov. K temu lahko dodamo tudi novo kombinirano dvotirno (!) varianto Varl-Duhovnik-Josipović, ki je ocenjena na 700-8oo milijonov evrov. Vendar, čim se je pojavila grožnja referenduma ter so bile predstavljene javnosti investicijske vrednosti ostalih variant, ki so bile bistveno nižje od vladine, so predstavniki vlade pred očmi zaprepadene javnosti začeli panično stresati na dan vsakršne številke in se z njimi tudi zapletati v protislovja. V Demokraciji (21.9.2017) npr. lahko preberemo, da naj bi Cerar v DZ na vprašanje poslanca SDS Ljuba Žnidarja zatrdil, da bo celotna investicija kar naenkrat stala zgolj 729 milijonov evrov. Ena od poslank vladajoče SMC pa bi naj na seji infrastrukturnega odbora DZ dejala, da bo drugi tir stal 980 milijonov in podobno tudi minister Gašperšič. Metod Dragonja pa naj bi na seji komisije za nadzor javnih financ predložil dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da bo drugi tir stal nič manj kot 1,7 milijarde evrov.
Zbegano tavanje vlade med enotirno in dvotirno progo
Železničarski strokovnjak prof. dr. Bogdan Zgonc je v Dnevnikovem Objektivu (16. 9. 2017) odločno pribil, »da je danes popolnoma absurdno graditi enotirno progo« ob izjemno povečanem prometu v Luki Koper in ob povsem iztrošeni sedanji progi, »na kateri se ne da narediti popolnoma nič več«, in ki bo zraven tega »prihodnje leto povsem zasičena«. Poleg tega pa spremenjeni evropski predpisi zahtevajo, »da se ob enotirni progi naredijo tako imenovani servisni predori, namenjeni reševanju potnikov v primeru nesreče. In ker imamo pri 27 km enotirne proge kar 20 km predorov, moramo zgraditi še 20 km vzporednih predorov za reševanje, kar pa je skregano z zdravo pametjo in tudi zelo podraži projekt«, je še dodal Zgonc. Zato je po njegovem mnenju edina prava rešitev nova dvotirna proga, tudi zaradi evropskih standardov, po katerih mora biti proga, ki povezuje pristanišče, dvotirna. Kar se je na koncu pod pritiskom javnosti končno posvetilo tudi vladi, vendar je bil sedanji projekt narejen za enotirno progo ter mora tako vlada dvotirno šele sprojektirati, pripraviti vso dokumentacijo, predložiti finančno konstrukcijo zanjo itn. Zato Zgonc ne verjame, da bo projekt začela graditi ta vlada, kajti morebitna »izgradnja dovoznih cest ali poskusnih vrtin« brez vseh navedenih predpriprav in jasne finančne konstrukcije »še ne pomeni začetka izgradnje tako pomembnega projekta«.
Tako smo, kljub po hitrem postopku sprejetem zakonu o drugem tiru, neuspelem referendumu in vsakršnih zagotovilih vladnih predstavnikov o skorajšnjem začetku gradnje, spet na samem začetku. Da ne omenjam pri tem možne polomije, da bi lahko naslednja vlada ustavila vse postopke in v sodelovanju s stroko izbrala novo, primernejšo in cenejšo varianto, ali pa groženj, ki ob teh kolobocijah visijo nad Luko Koper in slovenskim gospodarstvom.