Jože Dežman
Pirjevec v knjigi Partizani namiguje, da je s partizani prišla zlata doba, saj je bil stari jetični, škrbasti in golšavi svet degenerirane kraljeve Jugoslavije z zmago jugoslovanskega stalinizma zrel za uničenje, s patriarhatom vred.
Najbliže temu, da v fotografskih prilogah zaslutimo partizanski zločin, je fotografija »Berette, s katero je 13. oktobra 1942 Franc Stadler – Pepe, preoblečen v duhovnika, ustrelil Marka Natlačena. Zločini okupatorjev in jugoslovanskih partizanskih nasprotnikov so obilno fotografsko dokumentirani, o partizanskih zločinih pa le skozi pištolo glorificirana podoba morilca.
»Je partizansko gibanje, bi rekel, Titova kreatura.« Tako je izjavil akad. prof. dr. in politik Jože Pirjevec na predstavitvi svoje knjige Partizani v Kulturnem domu v Gorici 20. junija 2020. Kaže, da Pirjevcu materinščina včasih še ne steče; morda je hotel povedati, da so partizani Titova stvaritev.
Škof Rožman v miru božjem počiva v ljubljanski stolnici, Pirjevcu pa njegova atentatorsko-teroristična žilica, ki ga žene v izkrivljanje resničnosti, še vedno ne da miru. Če ne more drugega, pa Rožmanu v Partizanih podtakne, da se je v obupu zapil.
Pirjevec je na eni od predstavitev Partizanov izjavil: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …« Pirjevec torej ne samo upravičuje partizanske vojne zločine, ampak jih je sposoben celo ponoviti.
Ob vsem upoštevanju velikih naporov, ki jih je imel Jože Pirjevec pri pisanju Partizanov, lahko sklenemo, da bo zaradi zastarelosti koncepta, ideološke pristranosti, raznovrstnih pomanjkljivosti in številnih dejstvenih napak v Partizanih bolela glava marsikoga. Zato … Beri dalje
Če obsojamo zločine nad vojnimi ujetniki in civilisti v Srebrenici, potem obsojamo tudi zločine nad vojnimi ujetniki in civilisti. Sledove zločinov odkrivamo v Kočevskem Rogu ter drugod po Sloveniji. Republika Slovenija naj v tem globalnem procesu tranzicijske pravičnosti še naprej aktivno sodeluje.
Družine, ki so domnevale, da so bili njihovi sorodniki umorjeni v apnenici v Zakovškem gozdu, so same naročile identifikacijo. Rezultat je bil zanje porazen. Nihče od tam umorjenih ni bil identificiran kot njihov sorodnik. Kdo so umorjeni, kje so njihovi svojci?
Dovolite mi, da vam predlagam, da poleg te izjave v zborniku posveta objavite tudi dragoceni pismi dr. Jožeta Trontlja z dne 13.julija 2009 in z dne 21.avgusta 2009. Dr. Trontelj je v omenjenih besedilih skrbno analiziral ugovore in tudi razvil svojo argumentacijo v prid izjavi. Upam, da se bo ta dialog v SAZU in širši javnosti nadaljeval.
Poteka dialoško opredeljevanje ob vedno bolj določenih vprašanjih. Taki sta: Ali bodo umorjeni Romi in domobranci pokopani v Ljubljani? Ali je vojaško pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani vojaško pokopališče ali pasje sprehajališče? Na Kučanov odgovor na ta vprašanja še čakamo.
Izhodišča, ki jih Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč želi v dialogu razviti, ponujajo dovolj širok nabor možnega delovanja in ukrepanja, da bi dosegli razmere, v katerih bi R Slovenija zmogla ustrezno poskrbeti za vse slovenske grobove doma in v tujini in tuje v Sloveniji.
Janković bi se seveda moral vprašati, ali naj grob Leopoldine Mekina še ostane na Žalah. Po stari veri »mesta heroja« je bila Leopoldina Mekina ena od žrtev, ki so jih domobranci umorili zadnje dni vojne na Turjaku. Toda že dolgo vemo, da so zadnjo medvojno sekretarko Komunistične partije v »mestu heroju« kot domnevno izdajalko umorili kar njeni partijski kolegi in skušali za njeno smrt okriviti domobrance.
Želim nam vsem, da bi se dialog nadaljeval in da bi vojno grobišče Dražgoše dobilo svoj mir in dostojanstvo v skladu s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami.
Govori, da so del posmrtnih ostankov domobrancev z Orlovega vrha odpeljali v tovarno in predelali v klej , da so jih raztopili v apnenici, da so jih vrgli v Savo, da so jih odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci.
Možno je, da je vstop v brezno pod Macesnovo gorico pri določenem delu politike in njihovih predhodnikih sprožil panično reakcijo, ki smo jo doživljali že ob vstopu v rov sv. Barbare v Hudi jami.
O številu žrtev v jami še ugibamo. Po zbranih podatkih je bilo v Kočevski rog odpeljanih najmanj 1.500 Slovencev. Raziskava bo pokazala, koliko jih je bilo v jami pod Macesnovo gorico. Potem bomo vedeli, ali je potrebno še naprej iskati še eno jamo v območju Ušivih jam.
Franc Sever Franta, častni meščan Mestne občine Ljubljana, je tako človek, ki je soodgovoren za najhujši vojni zločin vseh časov na slovenskih tleh.
Spopad na Menini planini sicer v strokovni literaturi nima večje teže. Tone Kregar ga komaj omeni, Tomaž Teropšič v svojem pregledu bojev na Štajerskem niti ne. Po partizanski mitologiji pa naj bi na Menini planini od 13. do 15. marca 1945 padlo kar okoli 90 sovražnikov, ranjenih naj bi jih bilo 100. Vendar je bilo na nemški strani žrtev vsaj desetkrat manj.
Gobarska sezona na višavah nad Tržičem je to nedeljo postregla z zanimivo igro narave. Lucija Vrabič Dežman je našla »nastropna« jurčka – na večjem je zrasel manjši.
Med pozabo tega, da je bila partizanska vojska komunistična vojska in da so si komunisti prilastili vse zasluge za partizansko zmago, in med pozabo krajev, kjer so bili umorjeni slovenski domobranci, je nenavadna podobnost.