Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je srečen človek. Brezskrbno lebdi nad resničnostjo. Tako navede, da so Srbi v prvi svetovni vojni imeli milijon mrtvih, kar nikakor ni res. Tudi slovenske številke mu skačejo po domišljijskih višavah. Omenili smo že, da Pirjevca prav nič ne zanima, koliko je bilo dejansko slovenskih partizanov.
Jože Pirjevec se strinja, da je bila sovražna okupacija božji dar
Pirjevec s preziranjem dejstev poudarja miselno izročilo, ki ga je julija 1942 na konferenci slovenskih stalinistov na Cinku v Kočevskem Rogu izrekel »tovariš Ante Novak, politkomisar III. grupe«:
»Res je, da je Hitler kladivar revolucije, da fašizem pospešuje pogoje za narodno revolucijo pri nas, prav tako pa je tudi res, da so pri nas močni subjektivni pogoji. Glavni izmed teh subjektivnih faktorjev je čista, kristalna linija naše KP« (Komunistične partije – op. p.) in njenega CK (Centralnega komiteja – op. p.).
Pirjevec se strinja, da je bila sovražna okupacija božji dar, saj je razsula Kraljevino Jugoslavijo in omogočila vzpon stalinizma. Prav tako zelo upošteva »čisto, kristalno linijo naše KP in njenega CK«, ki je po vojni natančno določila, o čem se sme govoriti in čem ne.
Partizani so uživali pod odrskimi lučmi režimske slave, druge vojske, v katerih so bili prebivalci Slovenije in zamejci, so bile prisilno pozabljene, zaničevane, tabuirane. To je bil del življenja v laži v titoizmu … In tudi v Pirjevčevih Partizanih.
Spopad za rekrute je bil temeljni spopad II. svetovne vojne na Slovenskem
Slovenske moške so usposabljale za bojevanje kraljevina Jugoslavija, Mussolinijeva Italija, Avstrija, Hitlerjeva Nemčija, Horthyjeva Madžarska, komuniste pa Stalinova Sovjetska zveza in španska državljanska vojna.
Pirjevec ne omenja najslavnejšega slovenskega vohuna Vladimirja Vauhnika niti kasnejšega Titovega admirala Ivana Kerna, pilota Ivana Miklavca, ki je 7. aprila 1941 s posadko napadel Nemčijo in bil sestreljen pri dunajskem Novem mestu, pilota Rudolfa Kobala, ki je isti dan napadel Madžarsko in bil sestreljen pri Szigetvaru. In še bi jih lahko naštevali. Vsi so bili vojaki kraljeve vojske, ki so se častno uprli napadu na Kraljevino Jugoslavijo.
Spopad za rekrute med okupatorji, protikomunisti, partizanskim gibanjem je bil temeljni spopad te vojne. Zaradi titoističnih tabujev nam njegove globalne razsežnosti še niso dovolj znane.
Pirjevec si je za slovenske prisilne mobilizirance v nemško vojsko izmislil, da so prve vpoklicali spomladi 1942. Ali je julij 1942 pomlad?
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Jože Pirjevec ima vse v glavi, ni upošteval ugotovitev drugih raziskovalcev
Kot število prisilno mobiliziranih navede 38.000 – torej se drži titoističnega falzifikata. Prof. dr. Božo Repe pa je v knjigi S puško in knjigo, ki jo Pirjevec sicer navaja v Partizanih, zapisal, da »naj bi bilo na Štajerskem mobiliziranih med 60.000 in 70.000 moških, na Gorenjskem pa blizu 10.000«. Če bi Pirjevec prebral zbornik Po sili vojak 2 (2019), bi ugotovil, da smo dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Marjan Linasi in delno moja malenkost poimensko popisali več kot dvanajst tisoč prisilno mobiliziranih na okupacijskem ozemlju Gorenjske in t. i. južne Koroške. Temu ustrezno se bodo dopolnjevali tudi podatki za Štajersko.
K tem več kot sedemdeset tisoč prisilno mobiliziranim v nemško vojsko v Sloveniji je treba prišteti verjetno več kot petnajst tisoč prisilno mobiliziranih zamejskih Slovencev v Avstriji (ti so se borili od začetka druge svetovne vojne 1939). Poleg njih je bilo še tisoče mobiliziranih v vermanšaft, orožništvo, tovarniške in druge straže ter druge uniformirane formacije tretjega rajha.
Hitler mobiliziral bistveno več Slovencev kot partizani
Če dodamo še blizu dvajset tisoč Slovencev v domobranstvu, je Hitler mobiliziral bistveno več Slovencev kot partizani. Kaj šele, če dodamo več deset tisoč mobiliziranih Slovencev v italijansko vojsko (nekaj se jih je borilo že v Etiopiji od leta 1935), več tisoč prisilno mobiliziranih v madžarsko vojsko itd.
Prisilna mobilizacija je bila nemško kršenje mednarodnega prava. Toda titoizem prisilnim mobilizirancem v nemško vojsko ni priznal, da so bili žrtve kršitve mednarodnega prava skupaj z več kot osemsto tisoč drugimi Evropejci (Luksemburg, Belgija, Alzacija, Lorena, Poljska).
Evropski okvir nam odkrije izredno uporniško voljo in moč slovenskih prisilnih mobilizirancev. Ti so se od vseh prisilno mobiliziranih Evropejcev najbolj upirali mobilizaciji, dezertirali v partizanske enote, druga odporniška gibanja, ujetništva … Ti dezerterji so bistveno okrepili partizansko vojsko na Gorenjskem in zlasti na Štajerskem. Sodelovali so v odporu v drugih evropskih državah, vstopali v partizanske enote, ustanovljene na Vzhodu in Zahodu. Peta prekomorska brigada, v kateri so bili prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, je bila po usposobljenosti moštva in opremljenosti izstopajoča slovenska partizanska enota, vendar so jo stalinisti jadrno razpustili.
Toda po stalinskem vzorcu je titoizem prisilne mobilizirance obravnaval kot izdajalce.
Titoizem se je nad prisilnimi mobiliziranci v nemško vojsko znašal bistveno bolj kot nad mobiliziranci v italijansko in madžarsko vojsko. Bolj so se izživljali le nad preživelimi iz slovenskih protikomunističnih enot. Je pa Italija mobilizirancem v italijansko vojsko v Sloveniji lahko izplačala rente.
Če je bilo število slovenskih mobiliziranih v okupatorske uniforme večje kot število tistih v partizanskih, je tako tudi s smrtnimi žrtvami.
Partizanske enote so utrpele več kot 28.000 smrtnih žrtev, politični organizatorji in sodelavci partizanskega gibanja pa več kot pet tisoč. V nemški vojski je bilo verjetno padlih, v ujetništvu umrlih itd. več kot petnajst tisoč prebivalcev Slovenije in zamejskih Slovencev. Število padlih Slovencev v italijanski vojski še ni ocenjeno, verjetno pa jih je bilo nekaj tisoč (glej priloženo oceno Nataše Nemec). Padlih v madžarski vojski je popisanih več sto, verjetno jih je bilo več. Več kot petnajst tisoč pripadnikov slovenskih protikomunističnih enot je padlo v spopadih ali so bili umorjeni kot vojni ujetniki.
Prav je, da resnica o njihovi usodi, trpljenju, uporu, smrti v polnem obsegu in raznolikosti vstopi v slovensko zgodovinsko zavest. Gre za najbolj globalno, raznovrstno, dramatično, tragično, herojsko slovensko vojaško dogajanje v vsej naši zgodovini. Posebej za vse, ki so bili v nemški in italijanski vojski topovska hrana na Vzhodni fronti.
Jože Pirjevec, sprašujemo se, ali so Partizani žrtev titoističnega življenja v laži?
Čas je, da bi Republika Slovenija njihove grobove vnesla v svoje registre vojnih grobov. Ali ni nespodobno, da so slovenske smrtne žrtve v nemški in italijanski vojski v uradnih nemških in italijanskih objavah še vedno ponemčene in poitalijančene?
Le kaj bi rekel Pirjevec na vse to? Ali to okupatorsko kladivarstvo revolucije sodi v Partizane? So Partizani žrtev titoističnega življenja v laži?
Zanimivo je, da za dialog o vprašanjih, ki jih načenjam, Pirjevec ne najde časa, ima pa čas za klepetanje s predstavniki Lege nazionale in drugih organizacij italijanskih ezulov, beguncev in izgnancev iz druge Jugoslavije v Trstu. Za dialog z njimi zapiše: »V bistvu smo sorodni, saj imamo isto zgodovino, čeprav jo tolmačimo drugače.« Ali se Pirjevec laže pogovarja z Italijani kot s Slovenci, laže o Italijanih kot o Slovencih?
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
