Pirjevec ne omenja policijske države z enim vohljačem na sto prebivalcev

Tito deseti na seznamu množičnih morilcev
Za statističnim podatki, ki so predstavljeni v prispevku, so umorjeni, zlorabljeni, izgubljena tisočletja življenja v zaporih, taboriščih, na prisilnem delu, izgubljene kariere, osebni zlomi, permanentno diskriminiranje, segregiranje, stigmatiziranje … Tako v stalinistični kot samoupravni fazi titoizma. Kar pa je Pirjevec v Partizanih spregledal …

Jože Pirjevec, akad. prof. dr. in politikant, v Partizanih o obveščevalnih, protiobveščevalnih, politično-policijskih operacijah partizanskega gibanja ne piše kaj dosti.

Pirjevec in tovariši imajo precej povedati čez tiste, ki so preganjali pripadnike partizanskega gibanja in jih ovajali ali predajali okupatorjem. Nekako pa se jim ne zbudi nobena primerjava s politično policijo partizanskega gibanja in potem titoistično policijo. Ali ni zelo podobno, če nekdo ovaja sodržavljane eni ali drugi tajni politični policiji, ki služi represivnemu enopartijskemu režimu?

Pirjevec ne omenja, da je vzorec policijske države nastajal že v partizanskem gibanju

Naj Pirjevcu za izhodišče ponudim namig, ki sem ga napisal pred dolgimi desetletji:

»Morda bomo lahko potem, ko premagamo najhujše tabuje in predsodke, postavili vprašanje tako, kot se sprašujejo ob vzhodnonemški tajni politični policiji. Jeseni 1984 je bilo v Nemški demokratični republiki več kot sto tisoč aktivnih špicljev. V štiridesetih letih obstoja države jih je bilo več kot pol milijona. Vsak trideseti državljan NDR je bil vohljač. Vohljanje je bistveno določilo mentaliteto NDR. Pa vendar se je na koncu izkazalo, da so tovrstne tajne službe dinozavri iz preddemokratičnih časov, drage, neučinkovite in zastarele. So škodljive tako notranje- kot zunanjepolitično. Zaradi večnega sprenevedanja je v takem sistemu težko ločiti resnico in laž.

In po razpadu režima se je pokazalo, da je nemška politika tudi po padcu berlinskega zidu ravnala tako kot po letu 1945. Tudi zdaj je dala prednost zaščiti storilcev pred zaščito žrtev.

Da je bil sistem delitve ljudi na tiste, ki vohljajo, in tiste, ki so zasledovani, že med drugo svetovno vojno tako razpreden, da lahko vzhodnonemške ugotovitve brez težav presadimo na slovenska tla, nam priča že nekaj podatkov iz partizanskega okrožja Jesenice (zajema Bled, Bohinj, radovljiško Deželo in Zgornjesavsko dolino). Od okoli 36.000 prebivalcev je poleti 1944 za ozno delalo več kot 500 oseb in tipalka ozne je prišla na manj kot 100 prebivalcev.« Taka množica preganjalcev je seveda potrebovala množico sumljivih. Na različnih seznamih domnevnih in verjetnih nasprotnikov partizanskega gibanja je bilo že med vojno več kot 2.500 oseb. Število sovražnih Drugih je po vojni še naraslo, saj so »iz volilnih seznamov na volitvah v ustavodajno skupščino v novembru 1945 črtali v okraju Radovljica 10 odstotkov volilnih upravičencev«.

V partizanskem gibanju je torej že nastal vzorec policijske države, ki je zavladala v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

V letih 1945–1950 je okoli tri odstotke prebivalstva okusilo komunistične zapore

V času najhujšega terorja v letih 1945–1950 je bilo po podatkih Srđana Cvetkovića po zaporih in taboriščih v Jugoslaviji blizu pol milijona ljudi ali 3  % prebivalstva Jugoslavije. Med njimi je bilo okoli tristo tisoč pripadnikov različnih slojev družbe in poražencev v državljanski vojni, okoli sto tisoč kmetov, ki so se upirali obveznemu odkupu in kolektivizaciji, več kot 55.000 žrtev znotraj partijskih čistk, potem ko je Stalin izključil Tita iz Informbiroja. Tisočev in tisočev, npr. kaznovanih z administrativnimi kaznimi, pa v tej statistiki še ni.

Aretirani v Sloveniji 1945–1953

Leto aretacijeŠtevilo aretiranih% prebivalstva% aretiranih
5.12. 194519.7491,320,6
Umorjeni 194515.0001,015,6
194623.7411,624,7
194791820,69,6
194810.5680,711,0
194999970,710,4
195041970,34,4
195114030,11,5
195212580,11,3
19538370,10,9
Skupaj95.9326,4100,0

 

Seznami arestantov v ohranjenih zaporniških knjigah za Slovenijo od leta 1945–1950 vsebujejo skoraj osemdeset tisoč imen. Vzorčna preverjanja nakazujejo, da je bil kaka petina arestantov v arestu dvakrat ali večkrat – torej domnevajmo, da jih je bilo več kot sedemdeset tisoč. Med njimi ni ogromne večine teh, ki so bili umorjeni. Za nekatera območja knjige zapornikov manjkajo.

Najhujše obdobje je bilo leta 1945, ko je bilo umorjenih in aretiranih več kot trideset tisoč ljudi ali dva odstotka prebivalstva. V letih 1945 in 1946 pa skupaj več kot petdeset tisoč ljudi ali več kot tri odstotke prebivalstva. Več kot dovolj, da se ljudem zažre strah v kosti.

Verjetno slovenskih arestantov in taboriščnikov v prvi petletki slovenskega stalinizma ne bo manj kot sto tisoč.

Božo Benedik mi je na Bledu pripovedoval, da so bili to taki časi, da če se nisi znašel v arestu, si že mislil, da je kaj narobe s tabo.

Samovoljnost oblastnikov je bila izredna. Leta 1949 je bilo v Jugoslaviji kar 47 odstotkov aretacij neupravičenih – tako 51 odstotkov v Bosni in Hercegovini, 40 odstotkov v Srbiji, 39 odstotkov v Sloveniji.

Razmere v titoističnih zaporih bile slabše kot v nacističnih

Razmere v arestih in taboriščih so bile po pričevanjih tistih, ki so preživeli tako nacionalsocialistične kot titoistične, v titoističnih slabše.

V zaporu Zabela v Srbiji je v letih 1945–1951 prestajalo kazen 45.261 oseb, več kot naslednjih 50 let skupaj (1952–2001): 41.102 osebi na prestajanju kazni. V celici, kjer je bil v kraljevini Jugoslaviji po en zapornik, jih je bilo tedaj 10 do 14.

V zaporih so arestante poleg nemogočih bivalnih razmer gnali na prisilno delo, tudi pogosto v grozljivih razmerah. Ni zaman Zdenko Zavadlav pisal o sužnjeposestniškem gospodarstvu politične policije.

Političnopolicijska obravnava je ustvarila neznosno število dosjejev. Po padcu Aleksandra Rankovića leta 1966 so večino dosjejev uničili. Slovenska politična policija je obdelovala več kot tretjino delovno aktivnega prebivalstva, kar nas po deležu dosjejev uvršča za Makedonijo in Hrvaško.

Število delovno aktivnih prebivalcev z dosjeji leta 1965*

* Izračuni v tabeli pri Cvetkoviću so različni kot tu objavljeni – očitno je pri njem prišlo do napake pri preračunavanju.

Delovno aktivnih prebivalcevDosjeji 1965 % del. akt. preb.Dosjeji 1969% del. akt. preb.
Srbija3.600.000692.25019,2188.4505,2
Kosovo335.00053.40015,922.0006,6
Vojvodina800.000144.00018
Hrvaška1.954.000826.96542,3102.7005,3
Slovenija769.000270.87835,234.4094,5
BiH1.286.000316.44524,669.1405,4
Črna gora162.00040.88525,211.6737,2
Makedonija554.000243.37443,935.8816,5
Jugoslavija9.460.0002.754.92329,1460.1704,9

 

Političnopolicijski pritisk v Jugoslaviji so ohranjali do razpada države. Še leta 1977 je knjigovodstvo uporabe posebnih oblik nadzora dovolj nazorno:

BiHČ. goraHrv.Mak.Slo.Srb.Vojv.Kos.FederSkupaj
Prisluško-vanje45343449449169297203141022179
Nadzor telefona45954789138321281212183722644
Nadzor pošte1.3414302.962730540422314174826995
Tajni pregledi144873499216237471215
Tajno sledenje400400
Skupaj2397614454914091192137472921395613.433

 

Za temi statističnim podatki pa so umorjeni, zlorabljeni, izgubljena tisočletja življenja v zaporih, taboriščih, na prisilnem delu, izgubljene kariere, osebni zlomi, permanentno diskriminiranje, segregiranje, stigmatiziranje …

Tako v stalinistični kot samoupravni fazi titoizma.