Andrej Tomelj 
Zaposleni v informativnem programu so zvečine zelo zavzeti družbenopolitični delavci. Ne bi bilo slabo, če bi manj samoupravljali in politično taktizirali, ampak se bolj zavedali, da so zgolj državni uslužbenci. Še zlasti voditelji oddaj so zelo dobro plačani državni uslužbenci, bolje plačani od ministrov! Uredništvo informativnega programa ni d. o. o. v lasti vodilnih v tem uredništvu ali izpostava določenih strank.
Le kdo je dovolil Festivalu Ljubljana in njenemu ustanovitelju MO Ljubljana iz letnega gledališča Križanke narediti tovarniško halo?! Dotrajano premično platneno streho so nadomestili z robustnim ostrešjem iz jeklenih predalčnih nosilcev.
Zoran Janković se je takoj po najavi datuma za prihajajoče državnozborske volitve odločil končati pozicijsko vojno z bliskovitim napadom: ideološke razprtije z mašo za domobrance
Še pomnimo, kaj pomeni NNNP? To je bila kratica partijsko spodbujene in propagirane akcije »Nič nas ne sme presenetiti« okroglih deset let pred sesutjem SFRJ. Kratico NNNP lahko obdržimo, le brati jo moramo nekoliko drugače: nič nas ne preseneča. Dejstvo je, da se tistim, ki »dobro v srcu mislimo« in smo že marsičesa vajeni, neprijetna presenečenja vrstijo iz dneva v dan.
Politika še vedno išče nove in nove obraze, pri sindikatih pa so zadovoljni kar s starimi: Semolič do upokojitve, Štrukelj verjetno enako. Novi obraz je sicer Tea Jarc, ki še ni rekla zadnje besede, kajti nanjo še kako računa Kučan, kar dokazuje fotografija s petkovih protestov. Tudi od njenega predrznega in primitivnega zmerjanje predsednika vlade ter onečaščanja Triglava si lahko obeta bogato in dolgoletno rento.
Mitja Okorn, ki ni mogel delati za državni denar, danes režira v Hollywoodu na domovino ni pozabil. Njegova filmska Zdravljica ob tridesetletnici države je bila navdihujoča. Zavistni levičarski vsevedi so se norčevali iz njega in ga potiskali med skrajne desničarje. V svoji domovini ni sprejet kot prerok.
Revolucionarne partijske dogme so se povsem razblinile in pristale na smetišču zgodovine, edina trajna pridobitev revolucije je preoblikovanje slovenskega narodnega značaja, ki ga je bil predlagal dober pesnik in usodno slab politik Edvard Kocbek, in spodrezane slovenske korenine.
Rakova jelša, še zlasti pa načrtovana gradnja velikega stanovanjskega naselja za Bežigradom v bližini džamije napovedujeta getoizacijo Ljubljane. Ne pozabimo na tretji morebitni geto v središču mesta (v stari Ljubljani), ki utegne nastati z množičnim kupovanjem starih dotrajanih hiš.
O žgoči problematiki dnevnoinformativnih in političnih oddaj že dolgo psi lajajo, a karavana gre dalje. Tudi pod novim direktorjem iz kvote SMC.
Proletarski internacionalizem, ki je bil temeljni kamen komunističnih držav, je danes nadomeščen z internacionalizmom vere v človekove pravice po meri zahodne (jedrne) Evrope. Gorje državi, ki si upa podvomiti o dogmah, ki jih oznanjajo bruseljski samooklicani napredni misijonarji, komisarji in naduti birokrati ter seveda medijski lakaji.
Branitelji iz osamosvojitvene vojne bodo dobili spomenik na Trgu mladinskih delovnih brigad. Kidrič še kar rjove (ali pa kliče Tanjo Fajon) iz Parka Sveta Evrope. Trg revolucije je le na papirju preimenovan v Trg republike, dejansko pa je s spomenikoma revoluciji in Kardelju ostal Trg revolucije.
Gromozanski diplomatski spodrsljaj, s katerim je Janez Janša osramotil sebe, predvsem pa Slovenijo, se razume alarmantna izjava, ki jo je medijem namenila gospa Benedetti, nekdanja vodja državnega protokola.
Dragan Petrovec, vodilni strokovnjak za izvrševanje zapornih kazni, je leta 2014 v protestnikih pred ljubljanskim sodiščem (Odbor 2014 za pravno državo) videl »zametek drhali«. Čez sedem let vse prav pride, pravi pregovor, in tako je on leta 2021 govoril (drhali?) na velikem OF-protestu.
Je Papež Frančišek, ki je sicer zelo velikodušen pri sprejemanju najrazličnejših oseb v avdienco, tudi nasedel neznosnim pritiskom in lažem, ki jih je deležen Janša, ki še ni prejel vabila za obisk v Vatikanu. Se je papež preobjedel potice, ki je nepogrešljiva prtljaga slehernika na poti v Rim?
Ana Roš, še nekaj je treba pristaviti v vam tako ljubi italijanščini: »Tempi passati.« Lahko zganjate histerijo, lahko obtožujete vlado, lahko hujskate k uporu, lahko kolesarite po Kobaridu ali Ljubljani – vendar se morate zavedati, da so se časi spremenili.
Pes Aron, ki je bil uspavan, ni bil likvidiran, kar naj bi čakalo ministra Hojsa, ki je vložil kazensko ovadbo zaradi groženj uporabnika Facebooka Alojza Breznika, ki mu je napisal, da je pes, “ki ga je potrebno likvidirati.” Minister Hojs se čudi, da za okrožno državno tožilko Klementino Prejac omenjene besede ne predstavljajo “resne grožnje”.
V srčiki Izjave SAZU o slovenski spravi je zapisano, da je bil odpor proti revolucionarnemu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena. Zdi se, da je nepotrebnem, premišljeno ali nepremišljeno, je zapisano »oborožena kolaboracija z okupatorjem«. S to besedno zvezo je po vsej verjetnosti mišljena medvojna dejavnost vaških straž in domobranstva. Pri tem ne smemo spregledati neoborožene kolaboracije obeh na smrt sprtih strani, kar želimo predstaviti s tem prispevkom.
Zdenke so (bile) javne osebe in da so jim skupni samo ime, ambicioznost in oblastiželjnost. Vsaka izmed njih je slednje dvoje udejanjala v svojem času, na svoj način in v vsakokratnem družbenopolitičnem okolju. Med zločinskim življenjem in delom Zdenke I. in drugimi tremi Zdenkami ni nikakršne neposredne zveze.
Levica je bitko za oblast je izgubila, vojne nikakor ne, ker vojski, ki oblega trdnjavo na Gregorčičevi, cilj posvečuje uporabo revolucionarnih sredstev; vojakov, korakajočih ritensko v preteklost, ki ji po pomoti pravijo prihodnost, tudi ne primanjkuje. Levica je doslej v bitko neuspešno pošiljala slamnate vojskovodje, zdaj pa napoveduje, da bo prešla v odkrito izvajanje revolucionarnega terorja.
Gnjat in potica za Veliko noč še ni katoliška vera, glasbeno-literarni recital 8. februarja še ni kultura slovenskega naroda. Ne samo leposlovje, gledališko, filmsko, likovno, arhitekturno in glasbeno ustvarjanje, tudi odnos do slovenske zgodovine in slovenskega jezika (vključno z narečji) je vprašanje kulture, kulture za vsak dan – ne samo za Prešernov dan.