V srčiki Izjave SAZU o slovenski spravi je zapisano, »da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«.
Naj mi bo dovoljeno razmišljanjem cenjenih publicistov Janeza Juhanta, Žige Turka in Tamare Griesser Pečar dodati še en vidik izjave o spravi. Po nepotrebnem, premišljeno ali nepremišljeno, je zapisano »oborožena kolaboracija z okupatorjem«. S to besedno zvezo je po vsej verjetnosti mišljena medvojna dejavnost vaških straž in domobranstva. Pri tem ne smemo spregledati neoborožene kolaboracije obeh na smrt sprtih strani.
Zmagovita partijska stran kolaborirala z Nemci vse do dne, ko je bil poteptan sporazum Ribbentrop-Molotov
Tudi zmagovita stran je kolaborirala z okupatorji. Večina Slovencev kaj malo ve o zamolčevani neoboroženi kolaboraciji Partije z okupatorji od okupacije Jugoslavije 6. aprila 1941 do napada Hitlerja na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941.
KPJ je okupacijo velikodušno sprejela, ker se je nadejala, da bo imela v kaotičnih vojnih razmerah idealne razmere za komunistično revolucijo. 26. (ne 27.) aprila 1941 je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je opevala pomen zavezništva s Sovjetsko zvezo in bila uperjena proti imperialistom, zahodnim zaveznikom Franciji in Veliki Britaniji. Šele kasneje, ko je bil poteptan sporazum Ribbentrop-Molotov, se je PIF preimenovala v OF,
Partizani italijanskim okupatorjem »Ciao, arrivedercci«, z njihovimi topovi pa napadli Turjak
Nedvoumno je bila odločitev o umiku vaških straž in združevanju njihove moči v turjaškem gradu velika strateška in taktična napaka. Še kako smiselno je razpravljati, ali bi do temeljitega poboja vaških stražarjev prišlo brez kolaboracije partizanov z Italijani. Ob kapitulaciji Italije so namreč partizani omogočili povsem neoviran umik italijanskih vojakov in častnikov. Kapitulacija brez enega samega ujetnika, kaj šele strela! Po vseh grozodejstvih, ki jih je storil italijanski okupator (zelo pogosto zaradi izzivanja s strani partizanov), je bilo tedaj slišati samo: »Ciao, arrivedercci.«
Italijansko topništvo, ki je revolucionarni strani padlo v naročje kot zrela hruška, je bilo kos metrskim zidovom gradu Turjak.
Z razdiralnim mnenjem o spravi se je Zveza združenj borcev za vrednote NOV skupaj s svojimi sateliti ustrelila v koleno, ko razglaša, da zavrača spravni dokument SAZU, češ da ta upravičuje kolaboracijo z okupatorjem. Naj bodo tiho in premišljujejo o kolaboraciji revolucionarne in zmagovite strani z okupatorjem. Morda pa se tega zgodovinskega dejstva celo zavedajo in, kar je zanje nenavadno, sramujejo.
