Moja mladostna ljubezen je bila film in če me ne bi starši pregovorili, bi šel po gimnaziji zagotovo študirat režijo. Da sem se odločil za pravo, je čisto naključje, saj sem sledil skupini najbližjih prijateljev Franceta, Rajka in Bogdana. Starši niso imeli nič proti, bili so veseli, da sem si izbral varnejši poklic, tak, »da boš lahko službo dobil«. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, v meni pa je vedno ostala želja po kreativnem umetniškem ustvarjanju.
Leta 1985 sem napisal scenarij ZLOM in ga poslal takrat največji (in najbrž edini) filmski hiši Viba film. Na moje presenečenje in veliko radost je bil sprejet in potrjen za izvedbo, saj je uspešno prestal številna strokovna branja. Že takrat sem dobil občutek, da za tem projektom stoji kar sam direktor Bojan Štih, ki je bil za tiste čase nenavadno močna osebnost in takšna avtoriteta, da si je lahko privoščil celo podporo disidentskim umetniškim gibanjem. Za režiserja je bil določen Jože Pogačnik, ki je takrat veljal za najboljšega aktivnega slovenskega režiserja. Imel sem to srečo, da sem ga dobro spoznal, saj sva se v pripravah na snemanje mojega Zloma sestajala na zaupnih pogovorih v kavarni hotela Slon. Producenti so me celo predstavili pisatelju Marjanu Rožancu, da bi pomagal »obdelati dialoge«. V takih umetniških krogih sem se počutil kot v sedmih nebesih, še posebej zato, ker sem se jim lahko pridružil tudi na večdnevnih dogodkih, kot je bil največji filmski festival v Puli.
Na realnih tleh pa sem pristal, ko je naslednje leto Bojan Štih umrl in so vodenje Viba filma prevzeli drugi, ki na mojo žalost niso bili dovolj »pogumni«, da bi še naprej podpirali že takrat kontroverznega režiserja in naš, za tiste čase, dokaj družbeno kritičen projekt. Kot človek iz prakse, zaposlen sem bil v Litostroju, sem namreč temeljito spoznal in v scenariju prikazal veliko razliko med začetnim navdušenjem za samoupravljanje in razočaranjem in delavsko apatijo, ki se je kazala v praksi. Izgovor, zakaj je bil projekt Zlom prekinjen, je bil seveda vedno uporabni, da ni sredstev.
Kljub razočaranju ali pa ravno zato sem v svojem ‘literarnem obdobju’ napisal še nekaj drugih scenarijev in celo kakšno radijsko igro, vendar si niti nisem prizadeval za izvedbo, razen da sem včasih kaj poslal na kakšen razpis. Ker sem se počasi znašel v objemu slovenske pomladi in kasneje podjetništva, pa so šli moji scenariji kar lepo v arhiv.
Kot upokojenec sem svojo ustvarjalnost med drugim izživel z nekaj knjigami dokumentarne narave, končno pa me je spet zamikala fikcija in pred dvema letoma sem napisal scenarij za celovečerni film Kalvarija 1945. Celotno besedilo scenarija je objavljano v 128. številki revije Zaveza. Avtor naslovne slike je Matjaž Vodlan. Film prikazuje le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer imajo Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusov križev pot. Glavno osebo spremlja filmska zgodba še po rešitvi iz jame na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo, ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati.
Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za nujno narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega, da je šlo za nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti.
Ni dovolj nekaj le VEDETI, ampak se je potrebno tega tudi ZAVEDATI. Morda res danes mnogi v Sloveniji “to že vedo”, ampak bojim se, da mnogo premalo. Vsako tovrstno informacijo pa takoj povežejo z uveljavljeno frazo, da je šlo “le” za kolaborante in da so se takšna dejanja maščevanja zgodila povsod. In se jim potem niti več ne zdi ne vem kako pomembno “to vleči iz zgodovine”.
Zato mislim, da je treba narediti več v smeri zavedanja, da se nekaj takega NIKOLI ne sme dopustiti, niti opravičevati, niti relativizirati. Temu je namenjena ideja mojega projekta. Poudarek filma mora biti: to je bilo PO vojni, v mirnem času, ko so (jugoslovanske in angleške) oblasti vse že povsem obvladovale! Brez sodnih postopkov se NE SME nikoli pobiti 10.000 razoroženih ujetnikov, četudi so zločinci (kar pa seveda celo v veliki večini niti niso bili)!
Dobro se zavedam, da je povsem nerealno, da bi bil v bližnji prihodnosti film posnet v Sloveniji samo s slovenskimi akterji in financami. Obstoječa filmska infrastruktura je prešibka, pa tudi še vedno preveč prežeta s staro miselnostjo in ideološkimi predsodki (predvsem do domobranstva). Čeprav je trenutna oblast po toliko letih končno vsaj desno-sredinska, ima že toliko drugih tekočih problemov in nasprotnikov, da bi bila predlagana tema “za slovensko filmsko srenjo toksična” (citat trenutnega ministra za kulturo, ki je bil z mojo pobudo seznanjen in jo tudi podpira). Zaradi zahtevne tematike in potrebe po masovnih prizorih bi bil film tudi nadpovprečno drag, okrog 10 milijonov evrov.
Čeprav sem že pri prvih kontaktih naletel na zelo pozitiven odziv (idejo podpirajo tudi pri združenju “Vrednote slovenske osamosvojitve VSO”, predsednik stranke Nove Slovenija, bivši minister za kulturo Žiga Turk itd.), pa kot edino realno možnost za realizacijo filma vidim pomoč iz tujine.
Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, ki sem jim jo posredoval. Predvsem me veseli pozitiven odziv strokovnjakov, ki dobro poznajo zgodovinsko ozadje.
Preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist Pavel Jamnik: “Vaš scenarij sem prebral. Gre za zelo korektno pripoved in predstavitev pričevanj preživelih. Sam bi nekako rekel, da gre za združene pripovedi v eno zgodbo, kakor so bile objavljene leta 1968 v knjigi V Rogu ležimo pobiti, ki je izšla v Buenos Airesu.”
Lojze Peterle: “Hvala za poslano. Prebral sinopsis in dobro razumem, za kaj gre. Prepričan sem, da se bo (enkrat) zgodilo. Včasih se nebo odpre. Pred tridesetimi leti se je.”
Direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman me je povezal z dvema dobrima poznavalcema te problematike v tujini, ki sta oba podprla projekt in me povezala še s tretjim: Count Nikolai Tolstoy (“I entirely agree that attention should be focussed on the sufferings of the victims and the guilt of their murderers: i.e. Tito and his unsavoury gang.”), Keith Miles (“I have now read the synopsis and your interview. I would like you to succeed in your venture. I think you are right to get the film made abroad to avoid local accusations of propaganda.”), Marcus Ferrar (“Thank you for letting me know of your interesting project. I will ask contacts here if they see prospects.”).
Mojo pobudo so podprle tudi vse druge osebnosti, na katere sem se doslej obrnil: Matej Tonin, Žiga Turk, Ljudmila Novak, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar.
Kardinal Franc Rode: “Pozdravljam Vašo plemenito pobudo za film “Križev pot 1945”, a se sprašujem, če je v slovenskem okviru in glede na slovenske možnosti sploh uresničljiva. Brez sodelovanja – na primer Poljakov – se mi zdi načrt neizvedljiv …”
Povsem jasno je, da je treba za začetek projekta najti ustrezne partnerje in filmske umetnike v tujini. Trenutno iščemo predvsem kontakte, s katerim izmed največjih producentov (Netflix, Amazon, HBO) … Morda pa tudi s kakšnimi filmskimi umetniki na Poljskem, saj imajo tam verjetno lahko več razumevanja zaradi podobnih izkušenj v zgodovini (Katin)? To mi je osebno potrdil tudi poljski veleposlanik na sestanku. Gotovo bi vsebina zanimala tudi mnoge na Hrvaškem?
Vesel bom tudi vsakršnih predlogov in idej, posebno pa seveda tudi priporočil in novih kontaktov.
Za vaše morebitne kontakte v tujini, predlagam naslednje formulacije:
We would like to introduce you to the new scenario “Ordeal 1945”, for which Mr. Anton Tomažič is looking for contacts abroad, as there are currently insufficient film potentials in Slovenia (technical, material, personal, financial) for the realization of such an ambitious project.
Synopsis in Slovenian, including references
The complete script is also translated in English. The author can send it to anybody interested. His address: [email protected]
Koliko naša družba ceni osamosvojitev Slovenije je med drugim razvidno tudi iz tega, kako jo obeležuje. Po 32 letih samostojnosti in 33 letih od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji nimamo niti enega spomenika osamosvojitvi, niti enega filma, ki bi jo prikazoval, samo nekaj kratkih dokumentarcev.
Za primerjavo, 32 let po koncu vojne (leta 1977) je bilo v Sloveniji na tisoče spomenikov partizanstvu in Komunistični partiji, ki še vsi stojijo. Posnetih je bil tudi cel kup filmov na to temo, zadnji pred par leti (!) o nekih “bojih” na Menini planini leta 1945.
Ko pa kdo pride z idejo za film o osamosvajanju ali o realnem dogajanju leta 1945 oziroma celo s scenarijem, pa “ni denarja”. Sramota za to našo “kulturo”, za katero se v nič zmeče vsako leto precej denarja davkoplačevalcev.
Članek je koristen vsaj v tolikšni meri, da se lahko razbere strahovito mentalno deformiranost tega, kar naj bi predstavljalo slovensko desnico. Ves čas samo eno jamranje, da se ne da, da ni sredstev, pa neke meglene predstave, da se bo nekoč, čez kakih sto let, “nebo odprlo”.
Je pa res, da zgodba morda zanima samo kakih sto tisoč ljudi iz Slovenije in njene emigracije, to pa je tudi vse.