Prva sobota v juniju je že desetletja dan, ko se v Kočevskem rogu pri jami pod Krenom zberejo dejanski in idejni svojci po vojni pobitih tisočerih žrtev revolucionarnega nasilja. Tja jih pripeljejo table, na katerih piše »Rog – Baza 20«, in vodijo po cesti naprej do oporišča, kjer so med 2. svetovno vojno zavetje iskali člani centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in člani izvršnega odbora OF. Če boste imeli srečo, boste med tema dvema točkama iz avtomobila videli prekopicevanje mladih medvedkov in resno grožnjo, ki jo predstavlja mati medvedka, ki hodi za njimi. V okolici boste našli tudi vasi kočevskih Nemcev, ki so te kraje v 600 letih bivanja dodobra zaznamovali.
Zgostitev zgodovinskega spomina in narave, kakršno težko najdemo drugje v Sloveniji. Žal pa nad Kočevskim rogom, tem naravnim čudesom, ostankom pragozda, zadnjih osem desetletij visi senca. Senca, ki duši tudi bližnje Kočevje, pa tudi celotno Slovenijo. Kdor misli, da lahko več tisoč umorov, storjenih v časovnem okviru nekaj tednov, tako brutalnih, tako tujih človečnosti, preprosto odmislimo, morda ni dovolj zrel za nadaljnje branje tega besedila.
Tega so se dobro zavedali tudi v času osamosvajanja Slovenije. Ne moremo biti pripravljeni na največji korak slovenskega naroda v vsej njegovi zgodovini, če ne zadostimo, vsaj minimalno, tej krivici, temu zločinu proti človečnosti, temu genocidu. Justin Stanovnik je zapisal, da se Slovencem v celotni zgodovini ni zgodilo nekaj tako velikega, kot je Kočevski rog. In ob zavedanju, da bo treba veliko energije in enotnosti pri projektu osamosvojitve, je to razmesarjeno obličje slovenskega duha dobilo obliž. Oboji so se zavedali, da to ni dovolj – eni z željo, da je to prvi korak na poti sprave med živimi, drugi s strahom, da bi odkrivanje resnice škodovalo njihovim interesom. In tako se je leta 1990 zgodila prelomnica – spravna slovesnost. S floskulami »to je zgodovina«, »glejmo naprej, ne nazaj«, »ne preštevajmo kosti« … so mnoge prepričali, da bomo kot narod lahko pot mirno nadaljevali. Postavili bomo kapelo, pa en spominski park ob smetišču v Teharjah, en venec bomo poslali, pa bo to to.
Razmesarjenega telesa pa ne gre zdraviti z obliži. Na prvi spravni slovesnosti je vizionarski nadškof Šuštar napovedal dolgo in težko pot, ki pa edina vodi v življenje. In po dobrih 30 letih se kaže, da obliži niso pozdravili, floskule pa ne prepričale. Zdravili so izkopi, pričevanja, posnetki kit žena in deklet iz Hude jame … Starejši gospod mi je na vprašanje pred nekaj leti, če bodo te mrtve kdaj izkopali, odgovoril, da zagotovo ne, da je morda prezahtevno ali pa da te volje ni. Danes je Macesnova gorica prazna. Enkrat bo teže trupel osvobojena tudi jama pod Krenom in druge jame.
Mogoče se sprašujete, zakaj tako dolg uvod v besedilo o nacionalnem parku Kočevski rog. Da ne bi ponovili napake z obliži. In kaj predlagam? Predlagam, da država ustanovi Nacionalni park Kočevski rog. S posebnim zakonom. In mu podeli posebne naloge. Ena, o kateri zagotovo ne bo preveč dilem, je naravovarstvena. Po celem svetu si lahko ogledujete nacionalne parke, kjer je ohranjena neokrnjena narava, kjer je naravni habitat mnogih živali, nenazadnje, kjer obiskovalci pustijo tudi denar. Obsežno območje Kočevskega roga s floro in favno je idealno. Nekateri bi odšli na ogled medvedov v naravnem okolju, drugi gledat najstarejša drevesa, tretji bi prišli po rekreacijo.
Verjemite pa mi, da nemiren kraj ne more nuditi miru in sprostitve. Zato je druga naloga take institucije še bolj pomembna – zgodovinski spomin. Ne le ohranjanje, ampak predvsem raziskovanje, prezentacija, promocija in skrb za pieteto. Začnimo tam, kjer so zadeve bolj urejene – Baza 20. Barake delujejo kot čisto zgleden muzej, ki pa brez zgodbe in konteksta pove zelo malo. Tu je bivalo in delovalo vodstvo revolucije, ki je nekaj kilometrov stran povzročilo polna brezna ljudi. Perverzno je, da je tam postavljen celo spomenik snovalcem in izvajalcem genocida, kot je npr. Ivan Maček Matija. Da, pokažimo turistom tudi ta del zgodovine. Ohranjati, raziskovati, prezentirati in promovirati bi bilo treba tudi 600-letno prisotnost kočevskih Nemcev na tem območju. In to, kam so po 600 letih izginili ter kaj so nam zapustili. Veliko manj zanimivih tem obstaja, ki privabljajo trume turistov.
Ključna, državotvorna naloga za to institucijo pa bi bila sistematično raziskovanje dogodkov v rogu po koncu 2. svetovne vojne. Ne več obližev, naredimo zahtevno, naporno, a uspešno operacijo. Izkopljimo kosti, da nas ne bodo več preganjale. Dajmo jim dostojen grob in ime. Uredimo okolice brezen. Postavimo kip Kajna in Abela, ki v objemu Boga iščeta spravo. Postavimo pot med Macesnovo gorico in kapelo pod Krenom. Na vizualen način pokažimo, kaj pomeni 3000 življenj in več, kolikor jih je tu ugasnilo. Kaj je razlika med Auschwitzem in Teharjami? Ko prideš v nekdanje nacistično taborišče, te pričaka muzej, ki te pripravi na grozoto kraja. Ko nato stopaš po Birkenauu, je izkušnja tako močna, da bi nemo kričal, in tisti dan ni več turistične znamenitosti, ki bi te očarala. Ko prideš v Teharje, je tam ob deponiji lep vhod, z lepo kapelico, zgledno pokošeno travo in monumentalnim spomenikom. Ki pa ti pove točno nič. Srečo imaš, če te spremlja nekdo, ki pozna pričevanja in zgodovino tega kraja. Zakaj bi šolarje vozili na Poljsko, če imajo malo naprej od Celja kraj, kjer so podobno kot v Auschwitzu tisoči trpeli in bili poslani v smrt na industrijski ravni ubijanja?
Tudi v Kočevskem rogu potrebujemo pojasnilo. Kdo so bili ti, ki so končali v breznih? Kaj se je zgodilo? Kdo je kriv? Zakaj se ni smelo prižigati sveč in jokati? Zakaj so vsa drevesa okrog Macesnove gorice zasajena po letu 1950? Kakšne so zgodbe preživelih? Kako je bilo ime fantom, ki niso nikoli več objeli svojih deklet? Omenjali so možnost, da bi spominske slovesnosti od kapele pod Krenom premaknili k Macesnovi gorici. Ne vidim potrebe. Ne pozabimo, da je jama pod Krenom še polna, tudi če umorjeni niso Slovenci. Naredimo pot sprave, dolgo in naporno pot, kjer bodo ljudje lahko med Macesnovo gorico in kapelo pod Krenom spoznali globine te »največje stvari, ki se je zgodila Slovencem«, kjer bodo lahko prebrali imena, kjer bodo lahko doživeli šok in tolažbo, kjer bodo na koncu, pred oltarjem prosili za storilce teh dejanj. Za žrtve je bilo molitev že veliko. Če je to danes vir sence, ki je dolga leta dušila Kočevje, Slovenijo in področje bivše Jugoslavije, naj postane vir navdiha, vir spoznanja, vir življenja. Naj ta kraj ne predstavlja več strahu in smrti, ampak zavedanje, da smo vse to preživeli, da nismo obupali in da danes živimo v svobodni domovini vseh Slovencev. In upajmo, da bo ta res to.
Odnos do morišč po Sloveniji kaže ves barbarizem slovenskih levih strank, če jim sploh lahko rečemo slovenske. Obstaja prikrit strah, da bi naši levaki v ugodnih okoliščinah ponovno zagrešili takšne poboje, kot so se zgodili leta 1945.
K sreči so v osamosvojitveni zmagali slovenski osamosvojitelji. Če bi zmagala JLA, bi danes na Slovenskem imeli še nekaj morišč razsežnosti Macesnove gorice, Hude jame ali Srebrenice. Naši komunisti so tedaj že brusili nože.