365 dni sramote

Je Papež Frančišek, ki je sicer zelo velikodušen pri sprejemanju najrazličnejših oseb v avdienco, tudi nasedel neznosnim pritiskom in lažem, ki jih je deležen Janša, ki še ni prejel vabila za obisk v Vatikanu. Se je papež preobjedel potice, ki je nepogrešljiva prtljaga slehernika na poti v Rim?

Trinajstega marca letos se je v ljubljanskem Trnovem pojavil protivladni grafit: »365 dni sramote«. Od tedaj je preteklo še nadaljnjih pet tednov, v katerih avtor grafita števila dni ni posodabljal, ali iz površnosti ali iz obupa. Za kakšno sramoto naj bi pravzaprav šlo? Morda za štiristo dni sramotnega vladanja z nadčloveškim naporom v dobrobit državljanov in domovine? Ali pa gre za sramotno štiristo dni trajajoče neuspešno naskakovanje opozicije na oblast z najrazličnejšimi sredstvi, med katerimi manjka le dvoje: pronicljive in uresničljive ideje za razvoj Slovenije ter politiki, vredni zaupanja?

Vlada je žrtev kulturnega marksizma

Podivjanim kritikom vlade in predvsem njenega predsednika je treba priznati, da so v svojih peklenskih načrtih neverjetno iznajdljivi. Zrežirajo vsaj po eno veliko svinjarijo na teden, ki jo pošljejo v eno do številnih evropskih pralnic laži. Tam slovenska laž postane evropska resnica za domačo rabo. Sleherni dan in uro rojevajo drobne laži in podtikanja ter spodbujajo nezadovoljstvo in nerganje prebivalstva v svojih devetdesetih odstotkih javnih občil. Dokazujejo, da so skrbni varuhi dediščine komunistične revolucije. »Laž je nesmrtna duša komunizma,« je izrekel poljski filozof, pisatelj in zgodovinar Leszek Kołakowski (1927–2009). To drži kot pribito še danes, pravzaprav vsak dan bolj.

Zgodovina se je že drugič grdo in usodno poigrala z nami na svetovnem odru; prvič, med drugo svetovno vojno s sporazumom (prevaro) Tito-Šubašić in vsem, kar je temu sledilo, in drugič, v današnjem času s skokom članov novega razreda, njihovih potomcev, sopotnikov in rentnikov na voz kulturnega marksizma. V gosti mreži evropskih kulturnih marksistov vključno s tistimi v evropskem parlamentu in Komisiji ni težko najti pajdašev za blatenje Slovenije, ki to prav radi počnejo iz prepričanja, prijateljskih vzgibov ali celo za denar.

Kaže, da je čisto premalo Evropejcev v občilih zasledilo vrsto lažnivih člankov o Sloveniji in njeni vladi, zato je bilo treba uporabiti orožje večjega kalibra, risanje novih meja na Balkanu. Le kaj si bodo še izmislili do predsedovanja Svetu EZ in med njim. Kaliber bo vsekakor še večji.

Klerikalna vlada, ki to ni

Pogosto se zmerljivkam in lažem, naperjenim proti vladi, pridruži tudi trditev, češ da je vlada klerikalna. Niti enega dejstva ni, ki bi kakorkoli nakazovalo bratenje in barantanje vlade s Katoliško Cerkvijo. Resnica je žal ravno nasprotna. Katoliški verniki smo bili v Sloveniji ob velikonočnih praznikih deležni najstrožjih epidemioloških omejitev, kakršnih niso imeli v primerljivih državah. Kako pohlevna in naivna je bila Škofovska konferenca! Mar je pričakovala, da bodo dedni sovražniki Cerkve, ki so zvečine v politični opoziciji, izražali škofom in vernikom ob prazničnih voščilih tudi besede pohvale in sočutja? Ničesar od tega nismo doživeli; tokrat vsaj nismo bili umazane živali.

V trgovinah gneča, v cerkvah le duhovnik in inšpektorji NIJZ. Aleluja.

Po nenapisanem pravilu je svoj prispevek k slovenski blaznosti dodalo tudi Ustavno sodišče. Ne Škofovska konferenca ne vlada se nista oglasili, ko je US dalo na tehtnico in tako izenačilo verske obrede s politično motiviranimi demonstracijami. Katoličani smo za US postali postranska škoda pri njegovem nesramnem nagajanju vladi.

Kaj pa odnos klerikalne vlade do krivičnega financiranja zasebnih šol, ki imajo javno veljaven izobraževalni program? Ta problem je po štiristotih dneh klerikalne diktature ostal pometen pod preprogo zaradi nasprotujočih si mnenj tako znotraj vlade kot pretesne ter nezanesljive večine v državnem zboru. Ne samo opozicija, tudi nekateri koalicijski partnerji namreč tehnično-finančni vidik zakona o financiranju osnovnih šol merijo z ideološkim vatlom. V obzir je treba vzeti tudi politikante na Ustavnem sodišču, na katere bi se zagotovo obrnili varuhi enoumja.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Čuden odnos s Svetim sedežem

Klerikalno naravnanost vlade, pod katero menda neznosno trpimo, vidimo tudi v odnosu med Svetim sedežem in Slovenijo. Pustimo ob strani božično drevo in nepogrešljivih sto tisoč evrov stroškov zanj, ampak se raje vprašajmo, zakaj se Janez Janša v štiristotih dneh predsedovanja klerikalni vladi še ni srečal s papežem Frančiškom. Janševim predhodnikom je bila prioriteta pri vladanju prav fototermin s papežem. Alenka Bratušek, ki je zavladala 20. marca 2013, se je slikala s papežem 13. junija 2013 (že po pičlih treh mesecih). Miroslav Cerar je zavladal 18. septembra 2014 in bil pri papežu šele 29. maja 2015 (po dobrih osmih mesecih). Marjan Šarec se je na Gregorčičevo začasno vselil 13. septembra 2018, in pričakujoč kratek rok trajanja svoje vlade, pohitel v Vatikan 27. junija 2019 (po devetih mesecih in pol).

Izjave za javnost vseh treh so bile medene besede o zglednih odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem, o praznih obljubah nadgradnje Vatikanskega sporazuma in skorajšnjem obisku papeža v Sloveniji. Duhovni očetje (osebnih, na pol zasebnih) političnih strank novih obrazov, iz katerih so ti trije nekdanji predsedniki vlade, so nekoč prisegali na besede: »Proletarci vseh dežel, združite se!« Enojajčni trojčki za današnjo rabo pa vreščijo: »Klerikalci vseh strank, združite se proti Janši!«

Je tudi papež nasedel neznosnim pritiskom in lažem, ki jih je deležen naš predsednik vlade

Na mestu je torej vprašanje, kaj je vzrok, da Janša ne prejme vabila od papeža Frančiška, ki je sicer zelo velikodušen pri sprejemanju najrazličnejših oseb v avdienco. Če že ne o Sloveniji in neštetokrat prelomljenih obljubah o odpravi diskriminacije vernikov bi se morala papež in Janša na avdienci, ki je (še) ni bilo, pogovarjati o skorajšnjem predsedovanju naše države Svetu EZ. Če izključimo nezanimanje Janše za uradni obisk Vatikana in objektivne težave zaradi epidemije, lahko ugibamo, da je tudi papež nasedel neznosnim pritiskom in lažem, ki jih je deležen naš predsednik vlade. Kaj pa če se je papež preobjedel potice, ki je nepogrešljiva prtljaga slehernika na poti v Rim?

Za sklep razmišljanja o diktatorski klero-fašistični vladi naj ne bo odveč skrb, da nas med predsedovanjem Svetu EZ čaka resnična sramota, če bodo jurišniki na oblast nadaljevali takšno brezglavo početje. Transformatorsko postajo v Trnovem bodo prepleskali in pripravili vandalom za nov grafit, slabe podobe Slovenije pa ne bo pokrila nobena barva. Zgodovina bo pisala o desetletjih sramote – ne  zgolj o 365 dneh.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.