Slovenski predsednik vlade Marjan Šarec je 27. junija 2019 obiskal Vatikan. Tam ga je v Apostolski palači v avdienco sprejel papež Frančišek, vrhovni pastir Katoliške cerkve, vodja Svetega sedeža in države Vatikansko mesto v eni osebi. Rekel bi, da ni šlo za zgolj vljudnostni obisk. Do njih prihaja, ko recimo neki veleposlanik konča svoj mandat. Srečanje voditeljev dveh majhnih držav, od katerih ima ena bistveno večji vpliv na mednarodnem področju pa tudi na mnogih drugih področjih kot druga, lahko razumemo kot priložnost za ureditev nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. In da ne bo pomote: za srečanje je zaprosila Slovenija in ne obrnjeno.
Kakšen je bil njen interes? Upam, da ne zgolj ta, da bi premier v kovčku iz Vatikana prinesel par lepih fotografij. Te bodo njemu zvesti mediji, ko bo šlo za nohte, radi pokazali, da ljudje ne bi pozabili, kako dobro da sodelujeta država in Cerkev, in to na najvišji ravni.
Vzgojno-izobraževalno področje je del pastoralnega delovanja Cerkve
Predsedniku vlade Šarcu je bilo, kot je po zasebnem srečanju povedal novinarjem, najbolj všeč papeževo sporočilo, da je namreč prvenstvena naloga Cerkve pastorala. Tudi sam sem bil navdušen. Upam le, da je premier to papeževo sporočilo dobro razumel. Pastoralno delovanje Katoliške cerkve namreč ne pomeni, da se mora Cerkev ukvarjati le z bogoslužjem, h kateremu tu pa tam v ljubljansko stolnico zaide kak politik, ampak to delovanje zajema še veliko drugega, kot na primer versko oskrbo v domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih, sodelovanje kuratov na mednarodnih vojaških misijah in domačih tleh, skrb za sakralno dediščino, ureditev položaja duhovnikov in drugih verskih delavcev ter seveda tudi vzgojno-izobraževalno področje.
Prav slednje je v zadnjem času spet predmet ideoloških bojev. Odločba Ustavnega sodišča o sofinanciranju izobraževanja v zasebnih OŠ, o kateri je preteklo že veliko črnila, še kar ni uresničena, državna oblast pa išče vedno nove načine, kako bi jo obšla. Premier Šarec je moral papežu Frančišku in državnemu tajniku Svetega sedeža kardinalu Pietru Parolinu priznati, da ga je njegov minister za izobraževanje pretental. Služba vlade za zakonodajo in zakonodajno-pravna služba Državnega zbora sta namreč mnenja, da je Pikalov predlog zakona protiustaven.
Pa se bo kaj spremenilo?
Kot kaže, se na ministrstvu za izobraževanje na to požvižgajo. Svojo namero o totalitarizaciji šolstva želijo uresničiti s fijakarskim galopom. Javnost prepričujejo s tem, da jim pritrjujejo štirje nekdanji šolski ministri. Kar pa ni niti polovica, če vemo, da imamo že 13. vlado, in to kljub temu, da se je Gabrovo ime v njih največkrat pojavljalo. SVIZ (Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture) je o tej temi napovedal kar referendum. Ta bi nas, kot je izračunala civilna iniciativa staršev otrok v zasebnih OŠ, stal toliko, kolikor znaša 10-letni prispevek do 100-odstotnega financiranja vseh nedržavnih OŠ v Sloveniji. Ja, tako daleč želijo iti.
Upajmo, da je prevajalec Šarcu papeževe besede korektno prevedel.
Vir: Družina št. 27, 2019, str. 5