Gnjat in potica za Veliko noč še ni katoliška vera, glasbeno-literarni recital 8. februarja še ni kultura slovenskega naroda. Ne samo leposlovje, gledališko, filmsko, likovno, arhitekturno in glasbeno ustvarjanje, tudi odnos do slovenske zgodovine in slovenskega jezika (vključno z narečji) je vprašanje kulture, kulture za vsak dan – ne samo za Prešernov dan.
Vsako leto se v dneh okrog 8. februarja zgostijo misli in zapisi o slovenski kulturi ter o življenju in delu nagrajenih ustvarjalcev. Vsako leto se naposlušamo tudi razmišljanj o edinstvenosti slovenske nacije in države, ki ima na smrtni dan nespornega velikana slovenske rimane umetniške besede praznik kulture.
Glasbeno-literarni recital 8. februarja še ni kultura slovenskega naroda
Praznik se zdi prikupna posoda s čudno vsebino za preostalih na okroglo tristo šestdeset dni v letu. Koliko se nas dotaknejo vprašanja prave kulture in umetnosti, ne le tista, ki jih postavljajo samozvani kulturniki in dežurni posiljevalci aktualnih politikov? Ali nam vsakokratni Prešernov dan odpira le novo ofenzivo kulturnega boja? Več vprašanj kot odgovorov. Eden od odgovorov je prav gotovo:
Gnjat in potica za Veliko noč še ni katoliška vera, glasbeno-literarni recital 8. februarja še ni kultura slovenskega naroda.
Med kulturno ustvarjalnostjo imata najbolj pristen in neposreden slovenski značaj jezik ter književnost. Morda se premalo zavedamo, da slovenske literarne podobe ne ustvarja samo leposlovje, ampak jo tudi druge tiskane in elektronske knjige, od priročnikov do šolskih učbenikov, od atlasov do monografij. Premalokrat se javno sprašujemo, kakšna je kakovost tiste literature, ki ni namenjena sladokuscem leposlovja, ampak površnim potrošnikom in predvsem mladim generacijam za vzgojo in izobraževanje. Marsikatera knjiga je orodje za indoktrinacijo in zavajanje, največ škode pa zagotovo povzročajo predvsem (obvezni) učbeniki za zgodovino in tudi za slovenski jezik s književnostjo.
Ob nestrokovnem učbeniku s sramežljivo ali celo prezrto predstavitvijo domoljubnih vsebin s preveč naprednim učiteljem je rezultat predvidljiv: brezbrižen ali celo odklonilen odnos do domovine.
Kultura slovenskega naroda je tudi odnos do slovenske zgodovine in jezika
Ob izidu Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija, 2011) je bilo kar precej polemično vzdušje zaradi nerazumno pristranskega in izkrivljenega pogleda na nekatera zgodovinska dejstva in obdobja v tej temeljni in nacionalno pomembni knjigi. Največ upravičenih kritik (ob recenzentih in urednikih atlasa) je prejel dr. Aleš Gabrič, ki je sicer specialist za novejšo zgodovino in med drugim tudi soavtor učbenikov za zgodovino v devetletki in gimnaziji.
Mirno lahko rečemo, da je Aleš Gabrič strokovnjak za revizijo zgodovine, saj iz njegovega prispevka v atlasu izvemo, da med letoma 1941 in 1945 ni bilo komunistične revolucije.
Nekaj malega revolucionarnega terorja je po njegovem zaslediti šele po letu 1945. Tudi znameniti Kozlerjev zemljevid, izdan 1861. leta, ni našel mesta v atlasu, če za ponazoritev nestrokovnosti in površnosti omenimo le dva primera.
Avtorji Lingvističnega atlasa so še leta 2016 gojili strahospoštovanje do Hrvaške in vsega hrvaškega
Z letom 2011 so začele izhajati knjige Lingvističnega atlasa. V časopisju smo lahko brali komentarje o velikopoteznem projektu, vsebinskih kritik pa nekako ni bilo zaslediti. Razmišljanje o Lingvističnem atlasu mi je pred nekaj tedni sprožil prvi iz niza člankov o slovenskih narečjih v tedniku Družina. Članek je imel priloženo karto slovenskih narečij, vzeto iz Lingvističnega atlasa, ki ga je uredila dr. Jožica Škofic na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša (ZRC SAZU, 2016). Kaj pozornega bralca oziroma opazovalca lahko in tudi mora vznemiriti? To, da se ostra meja slovenskih narečij pokriva z nekdanjo republiško mejo med SR Slovenijo SR Hrvaško.
Zelo težko je razumeti in opravičiti, da so imeli avtorji Lingvističnega atlasa pri proučevanju narodnih manjšin in risanju kart občutek manjvrednosti ter še leta 2016 gojili strahospoštovanje do Hrvaške in vsega hrvaškega. V nasprotju s hrvaško mejo pa so na zemljevidu slovenska narečja korajžno označena globoko čez italijansko, avstrijsko in tudi madžarsko mejo.
Kot laik, ki nekaj malega vem o Sloveniji, si dovolim zapisati, da so slovenska narečja onstran slovensko-hrvaške meje dejstvo, ki ga nikakor ne smemo spregledati. Istrsko narečje sega v današnji hrvaški del Istre, notranjsko narečje na območje Kastva, kostelsko narečje govorijo na območju Prezida in Čabra, vzhodnodolenjsko narečje se vleče čez mejo v Žumber(a)k, prleško narečje je na območju Štrigove in našlo bi se še kaj.
Jezikoslovce naj zanima zgolj to, kako ljudje govorijo, politiki pa naj se zavzemajo za pravice narodnih manjšin ter jim vsestransko pomagajo
Pri raziskovanju slovenskih narečij na Hrvaškem naletimo na skorajda nepremagljivo oviro. Vsi prebivalci za mejo, najsi bodo Hrvatje ali Slovenci, govorijo enak pogovorni jezik, ki je hkrati hrvaško in slovensko narečje. Zaradi sorodnosti slovenščine in hrvaščine je bila asimilacija Slovencev neizbežna, k čemur je seveda odločilno pripomogla knjižna hrvaščina v šoli, cerkvi, državni upravi in javnih občilih. Ne glede na te okoliščine izmikanje slovenskih jezikoslovcev vprašanju o slovenskih narečjih na Hrvaškem ni opravičljivo. Narečne meje nikakor ne morejo biti pogojene z morebitnimi meddržavnimi sporazumi o narodnih manjšinah. Te sporazume imamo z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, s Hrvaško pač ne. Jezikoslovci se ne bi smeli ozirati na rezultate političnih kupčkanj s priznanimi in nepriznanimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, temveč naj jih zanima zgolj to, kako ljudje govorijo. Politiki pa naj rišejo državne meje in se zavzemajo za pravice narodnih manjšin ter jim vsestransko pomagajo.
Ne samo leposlovje, gledališko, filmsko, likovno, arhitekturno in glasbeno ustvarjanje, tudi odnos do slovenske zgodovine in slovenskega jezika (vključno z narečji) je vprašanje kulture, kulture za vsak dan – ne samo za Prešernov dan.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
