Nisem poseben ljubitelj slovenske strankarske prepirljivosti, in fanatizma in podobnih zagrizenosti, ki so podžigale naše prednike v kulturnem boju, državljanski vojni in podobnih pretiravanjih. V navzkrižnem obstreljevanju ob noveliranju arhivskega zakona sem se oglasil v Večeru 12.februarja 2014, po številnih pogovorih in spremljanju naraščajoče napetosti pa verjamem, da sta možna dva kompromisa, seveda z dialoškim vložkom vladajočih.
Ob vsem govorjenju o lustraciji nam mnenjske raziskave kažejo, da je pravzaprav lustracijski učinek »arhivskega« spopadanja izjemen, saj je odnos do politične policije kot zločinskega orodja totalitarnega titoizma v slovenski javnosti na vseh straneh precej identičen in za udbovščino naravnost poguben.
Matej Makarovič poudarja: »Kot kaže raziskava Slovenski utrip Fakultete za uporabne družbene študije, skoraj 73 odstotkov ljudi zagovarja čim večjo odprtost resnice oziroma daje spoznavanju zgodovinske resnice prednost pred varovanjem osebnih podatkov vpletenih ljudi. O tem, koliko naj bi to vprašanje delilo pomladne stranke, nam veliko pove »razlika« med njihovimi volivci.
Odprtost arhivov podpira 83 (triinosemdeset) odstotkov volivcev Slovenske demokratske stranke v primerjavi s – 83 (triinosemdesetimi) odstotki volivcev Nove Slovenije. Od tega se bistveno ne razlikujejo niti volivci Slovenske ljudske stranke, med katerimi enako menijo tri četrtine. A tudi z volivci drugih strank ni bistveno drugače. Odkrivanju zgodovinske resnice pred varovanjem osebnih podatkov vpletenih daje prednost 60 odstotkov volivcev Pozitivne Slovenije in dve tretjini volivcev Socialnih demokratov. Enako mnenje lahko omenimo še na primer pri štirih petinah strankarsko neopredeljenih volivcev. Zagovarjanje okrepljenih birokratskih ovir pri dostopanju do arhivov tako ni ravno idealno sredstvo za nabiranje volivcev … A žal to ni ovira, da ne bi zgodovinski arhivi postali samo še eno od napačnih vprašanj, ki deli slovenske politične elite.«
Kaj nam taki izidi ponujajo:
I.
SDS in NSi lahko končata »arhivsko« vojno tako, da se odločita tako, kot je povzel ob svojem podpisu v podporo referendumu Anton Drobnič: »To je referendum proti preteklosti, proti totalitarni miselnosti in akcijam!” Torej, to ne bo »arhivski« referendum, ampak lustracijski referendum proti udbovščini, proti zločinskim razsežnostim titoizma.
II.
Druga možnost pa je, da SDS in NSi ugotovita, da sta zadovoljni z lustracijskim učinkom dosedanjih razprav in splošnem soglasju o obsodbi udbovščine in njenih zločinov in se posvetita arhivom. Torej konkretno pomagata izboljšati delovne pogoje in finance za uspešno izvedbo programa, ki bo omogočil bolj učinkovito raziskavo delovanja politične policije, zveze komunistov, kršenja človekovih pravic v titoizmu …
Nekaj ukrepov, ki jih lahko v zagotovilo dobre volje in spoštovanja mnenjske volje svojih volivcev sprejme vladajoča koalicija:
1) Zagotovi naj se tako delovanje Arhivske komisije, da bo ne glede na sestavo, dovolila prost dostop do neanonimiziranih fondov izpred leta 1990 vsem, ki bodo izkazali javni interes.
2) Zagotovi naj npr. pol milijona € za digitalizacijo dokumentov politične policije, ureditev delovnih postaj za uporabnike in objavo dokumentov na spletu.
3) Omogoči naj arhivistom redne stike z ustreznimi arhivi v Vzhodni Evropi.
4) Arhivu Republike Slovenije naj se omogoči strokovno pomoč tako pri pripravi potrebnih pravnih podlag za anomimizacijo in spletno objavo.
5) Ker je potrebno tudi, da se zavemo, kakšnim manipulacijam s strani oblasti in tudi tedanjega vodstva ARS smo bili izpostavljeni pred referendumom leta 2011, naj ARS objavi vse dokumente, ki jih je oktobra 2010 nezakonito za tajne razglasila SOVA.
6) Vlada naj končno začne konkretne postopke za dostop do gradiva tajnih služb v nekdanjem zveznem arhivu ( arhiva BIE in Vojnozgodovinski arhiv), kar ima opredeljeno v sukcesijski pogodbi v prilogi D. Npr. na neprimeren in ponižujoč odnos do slovenskih raziskovalcev ob zadnjem obisku v letu 2013 se slovenska stran ni niti odzvala.
III.
Približno tako ponudbo, kot sem jo navedel, lahko MK oz Vlada RS pripravita v enem tednu (npr. »tajni« dokumenti SOVE so lahko objavljeni takoj), SDS in NSi pa naj se odločita:
– ali bosta nadaljevali »arhivsko« vojno;
– ali bosta skupaj zahtevali referendum o udbi;
– ali bosta podprli ukrepe, ki bodo pomagali arhivom in raziskovalcem.
Foto: Flickr
