Vladna kriza, ki jo je povzročila objava zdaj že znamenitega poročila protikorupcijske komisije, se zaenkrat razpleta po pričakovanem scenariju. Odstop, ki so ga zahtevale tri od koalicijskih strank in ga je pričakoval velik del državljanov, enostavno ni v slogu Janeza Janše. Je pač borec. Državnik ni, kar je dokazal s tem, da je svoje interese postavil pred pravico državljanov imeti kredibilnega predsednika vlade. Borec pa je. Če ne bi bil, ne bi prenesel takih in drugačnih obdelav, ki jih je bil v dveh desetletjih deležen s strani levice in njenih podpornikov in bi se umaknil že zdavnaj. Vprašanje je, ali bi se iz Jugoslavije izvlekli, kot smo se, če Janša in Bavčar ne bi bila takšna, kot sta. A je že tako, da ni vsakdo za vse čase, zato še zdaleč ni nujno, da je tisti, ki pribori državo v vojni, tudi najprimernejši za njeno izgradnjo v miru. Britanci z dolgo demokratično tradicijo so to vedeli že po drugi svetovni vojni.
Da Janša ne bo odstopil, je bilo jasno že prvi dan, ko je oznanil, da bo šel po zaupnico na svet stranke. Navidezno t korektna poteza, v resnici pa klasičen trik vodij, ki s tem težo bremena svojega greha in tudi odločitve prenesejo na svoje podrejene.
Od ondod je šlo naprej po pričakovani poti. Z osebnimi diskvalifikacijami in teorijami zarote. Ne le predsednika in podpredsednika KPK, temveč tudi koalicijskih partnerjev, predvsem Viranta in Žerjava, torej tistih dveh, ki bi na predčasnih volitvah verjetno pobrala levji delež izgubljenih glasov SDS. Kakšne so žrtve, kakšna je teža brutalnih izjav, očitno ni pomembno. Pri očitkih ˝neverodostojnemu˝ Virantu je zanimivo, kako osupljivo so besede SDS in njenih medijskih satelitov podobne ocenam Jankovića po neuspehu pri sestavi koalicije po zmagi na volitvah. Podobno težke so besede na račun predsednika SLS Žerjava, še pred kratkim uspešnega gospodarskega ministra, ki so ga nekateri mediji čez noč prekvalificirali v zgubo. Ob teh obtožbah se niti SDS niti mediji pod njenim vplivom ne zdi vredno upoštevati dejstva, da je po volitvah kljub slabšemu rezultatu SDS od pričakovanega, SLS takoj povedala, da ne gre v levo koalicijo, prav tako se je za Janševo koalicijo odločila DL, kljub prostaški obdelavi, ki je je bila deležna s strani SDS vse od nastanka stranke. Pri vsem tem se seveda človek vpraša, kdo bo po katerih od naslednjih volitev sploh še pripravljen sodelovati z Janšo in SDS.
Vlada brez države
Zdaj smo pač, kjer smo. Imamo vlado brez zagotovljene večine in s predsednikom, katerega odstop si želi tri četrtine državljanov. Verjetno je sicer, da bodo poslanci razpadle koalicije še podprli zakone in ukrepe, ki so jih pripravili skupaj in bodo obravnavani v državnem zboru v februarju. Kaj pa potem? Janša daje vtis, da se ne bo umaknil na nobenega od načinov, a delati ta vlada prav dolgo več ne bo mogla. Slej ko prej bo torej prišlo do neizogibnega – bodisi do novih volitev ali pa do konstruktivne nezaupnice. Tega se seveda zavedajo tudi stranke in prav zanimivo je opazovati njihovo ravnanje, ki je sicer zelo načelno, a očitno v skladu z interesi vsake od njih. Z izjemo NSi, za katero ni jasno, ali sploh ima kakšne ambicije razen vloge manjše sestre.
Edina stranka, ki zagovarja zgolj in samo predčasne volitve, je SD. Povsem razumljivo. V tem mandatu je izgubila ogromno sedežev, ankete pa ji napovedujejo ponoven vzpon na vrh. Železo je seveda treba kovati, ko je vroče in za SD je to čimprej in zdaj. Preden se pokaže, da Igor Lukšič ni ravno format za predsednika vlade. Predvsem pa preden strici spet ustanovijo konkurenco na levici. Tudi v DL, ki sicer zavzeto išče poti do tehnične vlade, pogosto omenjajo možnost in poštenost predčasnih volitev. In seveda je tudi DL ena tistih strank, ki si na predčasnih volitvah lahko obeta lep rezultat, predvsem na račun SDS in morda tudi dela PS.
Na drugi strani pa imamo nenavadno spravljivo ravnanje PS, ki bi menda podprla skoraj vsakega konstruktivnega kandidata za mandatarja, kot je slišati zadnje dni, celo tako desnega kandidata, kot je dr. Boris Pleskovič. Kar je za stranko, ki prisega na ekonomsko misel dr. Mencingerja, pravi salto mortale. Ki pa postane razumljiv, če vemo, da se največji parlamentarni stranki na predčasnih volitvah obeta boj za volilni prag. Pri čemer prestopi poslancev (in poslank) nazaj v SD, ki ima razvejano in stabilno mrežo po vsej državi, ne bodo možni.
Posebno poglavje je seveda spet predsednik DeSUS Erjavec, ki mu ni težko dnevno spreminjati stališč in ki je verjetno med vsemi politiki pri nas najbolje obdelal lekcije političnega preživetja, ki jih je skoraj dve desetletji tako mojstrsko demonstriral Zmago Jelinčič. DeSUS se zaenkrat ob PS še najbolj nagiba k novi koaliciji. Logično, usoda stranke na predčasnih volitvah ni povsem gotova.
Nova in stara desnica
Le stranke stare desnice ne dajejo vtisa, da kalkulirajo. Kot že omenjeno, za NSi sploh ni jasno, ali ima kakšno drugo agendo od zvestobe Janši. Tudi SLS ne daje vtisa, da bi se pripravljala na karkoli. Vemo, kdaj bo izstopila iz koalicije, vemo tudi, da sodeluje pri iskanju prehodne rešitve. O volitvah ne govorijo veliko, kar je nenavadno glede na to, da bi verjetno precej izboljšali rezultat z zadnjih volitev. Je pa res, da se težko pripravlja na volitve stranka, katere predsednik kljub temu, da je na vrhu lestvic priljubljenosti, napoveduje nepreklicen odstop.
Težko pa si je v tem trenutku predstavljati, kam bo zaneslo največjo vladno stranko SDS. Vztrajanje na okopih predsednika vlade namreč stranki v prihodnosti močno oži manevrski prostor. Po eni strani lahko stranka pričakuje močan padec podpore na volitvah, verjetna je celo izguba primata na desnici. In kar je še huje, z vztrajanjem pri Janši postaja stranka nezaželen partner celo na desni sredini, saj stranke, ki so izstopile iz koalicije, ne bodo mogle in želele iti čez etična merila, ki so jih pravkar postavile. Še največ možnosti za politično preživetje bi Janša imel, če bi uspel dokazati, da očitki iz poročila KPK ne držijo. A to se zdi glede na dosedanje ravnanje SDS in njenega predsednika malo verjetno.Zgodi se lahko sicer, da bo poročilo KPK padlo na procesnih nepravilnostih, kar pa bo pri večini državljanov zgolj vzbudilo asociacije na primer balkanski bojevnik. SDS se torej z vztrajanjem na okopih ne obeta nič dobrega. Še huje, brez korenitih sprememb bo sledila samo še nadaljnja radikalizacija stranke.
Vir fotografije: healthcarehis
