Praznik dela je v Sloveniji poseben, ker ga obeležujejo dva dni. Poleg 1. maja je dela prost dan tudi 2. maj. Delo se, ob tej priložnosti, tako kot v drugih državah, obeležuje kot vrednota in civilizacijski dosežek, ki se je oblikoval v bojih za delavske pravice. Jasno, 1. maj je mednarodno vezan na dogodek iz leta 1867, ko je 12 tisoč delavcev iz Chicaga manifestiralo v podporo osemurnemu delavniku. V naslednjih desetletjih se je nato prav 1. maj uveljavil kot dan, ki je namenjen pravicam delavcev. Slovenija je tako kot ves vzhodni blok temu datumu ves povojni čas posvečala prav posebno pozornost: od tod tudi posebnost dveh dela prostih dni, ki se je še danes ohranila.
“Zagovorniki” delavskih pravic
Da, v Sloveniji ima 1. maj (deklarativno) še vedno močan simbolični naboj. Njegov pomen pa se pogosto izvotli zaradi ideološkega pristopa, ki je (žal) tudi še vedno močno prisoten in ki pogosto zasenči realne probleme. S tem mislim seveda v prvi vrsti na računice politike, pa tudi na večkrat populistične prijeme sindikatov, ki dajejo vtis, da jih bolj kot vsebina praznika zanimata populistična retorika in nabiranje političnih točk. Tukaj lahko najdemo tudi cel kup protislovij, ki kažejo na dvoličnost boja za delavske pravice. Začnimo prav z enim od teh protislovij, ki emblematično prikazuje “modus operandi” dela slovenske politike, v prvi vrsti tistega, ki se na delavske pravice in boj za njihovo pridobitev najbolj sklicuje. Slovenska prestolnica Ljubljana praznuje praznik dela s shodom na Rožniku, griču v zahodnem delu Ljubljane. Scenografija je seveda prazniku dela primerna: pihalni orkestri, recitacije, prevladujoča rdeča barva z estetskim dodatkom nageljna, ki naj bi ga nosili udeleženci. In potem je tukaj seveda še slavnostni govornik, ki je v Ljubljani župan Zoran Janković. In evo nas pri protislovju: kako lahko delavcem o delavskih pravicah na mednarodni dan dela predava Zoran Janković? Kot bi spustili lisico v kokošnjak.
Lahko bi sicer rekli, da mu ta vloga pripada zaradi institucionalne funkcije župana. A to ne bi bilo intelektualno pošteno: Janković simbolizira to, kar je v splošnem imaginariju delavcev antiteza skrbi za delavske pravice. Dokler je bil na čelu Mercatorja, je bil prvi slovenski “kapitalist”: če bi ga prej ne odstavili, bi najbrž tudi on, kot številni drugi menedžerji, poskusil izvesti menedžerski prevzem (po družinskem podjetju KLM). Med drugim je bil v začetku tega tisočletja med tistimi, ki so najbolj zavzeto zagovarjali nedeljsko delo v živilski industriji in takrat grozil, da bo moral Mercator brez nedeljskega dela odpustiti 500 ljudi. Pa ne gre samo za Mercator, poglejmo na nekoliko aktualnejše zadeve: vzemimo za primer gradnjo športnega centra Stožice. Gre za projekt, ki je nastal v javno-zasebnem partnerstvu in ki si ga je Janković zamislil kot spomenik svojemu obdobju županovanja. Javni partner je bila ljubljanska mestna občina, zasebni pa Grep, malodane dvorno podjetje ljubljanskega župana. Projekt Stožice je bil zaradi stiske s časom, da se gradnja sklene pravočasno, grajen ob vseh vremenskih razmerah, v vseh letnih časih, pa tudi, po potrebi, ob nočnih izmenah. Pravice delavcev so bile takrat “postranska stvar”. Pa ne samo to: številni podizvajalci in dobavitelji so ostali brez plačila, ker je bila finančna konstrukcija celotnega načrta nevzdržna (eden od dobaviteljev si je zaradi tega celo vzel življenje).
Bistroumni nesmisli
Da bo mera polna… Janković se kot zagovornik dela in delavskih pravic ni legitimiral samo skozi govore ob 1. maju. Tako so ga pred volitvami, ko je leta 2011 kandidiral za predsednika vlade, legitimirali tudi njegovi podporniki. Kučan je takrat dejal celo, da je Janković kapitalist, ki je pokazal socialno ozaveščenost: kot bi šlo za Mahatmo Gandija. Ta izjava je bila seveda ne samo hudo zavajajoča in populistična, prislužila bi si lahko nagrado za cinični bistroumni nesmisel leta. To so protislovja slovenskega praznika dela. Janković je retoriko 1. maja in delavskih pravic (tako kot retoriko partizanstva in OF) zajahal samo zato, ker je politično zmagovalni konj. Gre skratka za prazno besedičenje. Gre za puhlice in gre za izvotlitev simboličnega pomena 1. maja. A na tem je Janković gradil svojo politično kariero in s to retoriko ga je legitimirala tudi politična struja, ki ji je pripadal. Kje je pri tem prava skrb za delavce, je seveda povsem drugo vprašanje. Vprašanje, ki nima odgovora.
Vrtičkarski socialni partnerji
Poglejmo še na en vidik “aktualnosti” 1. maja. V Sloveniji je ta trenutek 115 tisoč brezposelnih, v deležu je to približno 13 odstotkov. Slovenija je s tega vidika nekje v povprečju EU, a zavedati se moramo, da je to povprečje zelo visoko (predvsem zaradi kriznih razmer, ki se vlečejo od leta 2008). Tukaj se postavi vprašanje zastopanja delavcev: res je, da sindikaliste, kakršna sta Branimir Štrukelj ali Dušan Semolič, pogosto vidimo in poslušamo po medijih. A kaj, ko se tudi sindikati zavzemajo samo za svoje vrtičke in svoje parcialne interese. Dovolj je, da ugotovimo, kako šibka je bila mobilizacija, ko so na cesto leteli tisoči zaposlenih v velikih podjetjih, ki so šla v stečaj. Primorje, SCT in celoten gradbeni sektor, pa tudi številna druga podjetja, žrtve menedžerskih prevzemov, so malodane iz dneva v dan metali na cesto več tisoč zaposlenih. Kako glasni so bili takrat protesti?
Pa še besedo ali dve o vladni politiki glede dela: pravzaprav je o tem težko kaj reči, ker je ta politika zelo pomanjkljiva, čeprav bi bila krvavo potrebna. Res je, da je brezposelnost v lanskem letu padla. Padec pa ni bil posledica premišljenih vladnih politik, temveč predvsem strukturnega izboljšanja pogojev. Sistematičnega premisleka, kako oblikovati prijazno delovno okolje za slovenske delavce, še ni bilo. Premier Miro Cerar je popuščal Erjavcu pri pokojninah, popuščal je tudi sindikatom pri njihovih zahtevah, jasne strategije za vse zaposlene v javnem in zasebnem sektorju pa še ni izdelal. Rešitev ni niti v nedavni strategiji “nacionalnega reformnega programa”, dokumentu, ki opredeljuje vladni program za obdobje dveh let in ga mora vlada poslati v Bruselj. Glede pomanjkanja aktivnega pristopa do vprašanja dela je slovensko vlado opozoril tudi Angel Gurria, generalni sekretar OECD (organizacija 30 najbolj razvitih držav na svetu). Pojasnil je, da Ljubljana namenja aktivnim politikam zaposlovanja samo 0,3 odstotka BDP, kar znaša približno polovico zneska, ki jih za te politike namenjajo članice OECD.
Kaj z mladimi?
Med ugotovitvami Gurrie gre še podčrtati podatek, da je brezposelnost lani v Sloveniji sicer na splošno upadla, število mladih brez dela pa je naraslo. In s tem se postavlja še eno bistveno vprašanje: kako se vlada sooča z brezposelnostjo mladih? Spet nobenega odgovora. Vladnih spodbud k zaposlovanju v obliki davčne razbremenitve novih zaposlitev ta trenutek ni zaznati, pa jih za zdaj tudi ni na vladnem seznamu. Gre za ukrep, ki bi sicer kratkoročno res morda v državno blagajno prinesel manjše zneske, a bi hkrati delodajalcem olajšal pot zaposlovanja, hkrati pa bi se število brezposelnih zmanjšalo.
Pomanjkljivosti je v tem sektorju nazadnje občutiti tudi na področju samozaposlovanja. Samostojni podjetniki so med mlajšimi vse pogostejši pojav. Ob pomanjkanju zaposlitev za določen in nedoločen čas je to ena od pogostejših oblik dela, h kateri se zatekajo mladi. Statistični urad je nazadnje v Sloveniji naštel 95 tisoč samozaposlenih, od tega je 70 tisoč samostojnih podjetnikov. Žal je tudi v tem sektorju občutiti pomanjkanje vsakršne vladne strategije. Če sile razmer mlajše silijo v tako delovno razmerje, bi morala vlada poskrbeti, da bi to bilo vsaj čim bolj ugodno. Žal tega ni. No ja, prvi maj pa še vedno vseeno praznujemo.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
