Zadnje slovo od Stanka Sivca, žrtve revolucionarnega nasilja, ali kako biti kristjan

Stanko Sivec Foto: Novi Glas

Ob odhodu iz komunističnega pekla zaporov, samic in delovnih taborišč je moral podpisati še izjavo, da o tamkajšnjih dogajanjih ne bo zunaj nikomur spregovoril, ker bi ga sicer zadel nov arest. Grožnja in strah pred tem so bili tako hudi, da do osamosvojitve nihče od obsojenih ni spregovoril.

Nekaj osebnih podatkov

Pred kratkim je V Petrovem domu v Šempetru pri Gorici za vedno zatisnil svoje utrujene oči Stanko Sivec, duhovnik, ena od žrtev povojnega komunističnega nasilja in avtor avtobiografskega dela »Skozi ogenj«, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba (2016). Sivec se je rodil 19. 3. 1926 v zaselku Golobi pri Livku kot peti izmed šestih otrok v globoko verni in narodno zavedni družini, ki je podpirala NOB, a hkrati odklanjala komunizem, kar je tudi pripomoglo, da je kmalu postal tarča režimskega zobatega kolesja. Bil je nesrečna generacija, ki je v obdobju nekaj desetletij najprej doživela v otroštvu nasilje fašizma in kmalu zatem še nič manj surovo pest komunizma.

Bogoslovni študij je začel v Sedejevem malem semenišču v Gorici in ga končal na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po prijetnem otroštvu v domačem kraju je moral v povojnem obdobju trikrat zapored prekiniti s študijem in prebiti več let v zaporih in na prisilnem delu zaradi lažnih obtožb o gospodarski, politični in vojaški špijonaži. Vse to nasilje pa mu je bilo storjeno zgolj z namenom, da bi ga odvrnili od duhovniškega poklica. Vrhovno sodišče je leta 1996 sicer razveljavilo sodbe, vendar se mu nihče ni opravičil za gorje in pekel, ki ga je v mladosti moral prestati v uničujočem kolesju režimskih zaporov in gulagov. To je krutosti, o katerih je v knjigi zapisal, »da so ga spremljale vse življenje, in so kot nočna mora še desetletja potem motile njegovo spanje«.

Pekel zaporov, samic in gulagov

Stanko Sivec Skozi ogenj

Najhuje je bilo v zaporih, zlasti v samicah, ko je npr. paznik ponoči vsake pol ure prižigal luč in pogledal skozi kukalo v vratih, »da je jetnika na novo in na novo streslo«. Tudi zasliševali so ga mesece in mesece samo ponoči, od triindvajsete ure do ene po polnoči. Nekatere jetnike so samice zlomile in so obupno klicali na pomoč, tako da je to tudi ostale arestante v celicah »presunilo in pretreslo do kosti«. Po samici je bila za Sivca »kazen čiščenja stranišč pravo razkošje«, da je le nekaj časa preživel izven celice v družbi kakega človeka.

Tudi opisi komunističnih gulagov so pretresljivi. Taborišče novodobnih sužnjev, ki so gradili Litostroj (1949-1950), je bilo npr. obdano z visoko bodečo žico in razglednimi stolpi, v katerih so noč in dan stražili s puškomitraljezi, da bi se kdo ne približal ali pa uspel pobegniti. Poseben status med arestanti so imeli intelektualci, še posebej duhovniki in bogoslovci, kot najbolj privlačna in izpostavljena tarča. Na čelu njihovih delovnih čet je bil običajno kak kriminalec, ki je svoje podrejene še posebej mrcvaril, da se je prikupil tistim od zgoraj. Tam je avtor »s sotrpini zaprtih ust, sklonjenih pogledov, z mislimi zazrtimi v prihodnost« doživljal »svojo zasužnjeno mladost, svojo poteptano človečnost, uničeno prihodnost …, vržen na slepi tir z vprašanji brez odgovora, problemi brez rešitve in potmi brez izhoda«. V rokah rabljev, »ki so te držali do grla v vodi, da si se potapljal, a se nisi potopil, da si se davil, a se nisi zadavil, da si umiral, a nisi umrl«, in obdan z Udbo in njenimi denuncianti, ki te je naskakovala noč in dan in se posluževala vsakršnih peklensko premetenih prijemov, da bi te zlomila. V svojem sumničenju je šla tako daleč, da je npr. ob gradnji policijskega šolskega zavoda v Tacnu, pri čemer je Sivec tudi sodeloval, na skrivaj ozvočila vse sobe bodočih kadetov, da bi tako lahko prisluškovala »tudi najbolj zanesljivim med zanesljivimi«.

Vera in molitev kot moč in opora za vztrajanje in pobeg pred rablji  

Da ga ta pekel ni zlomil, ga je reševala globoka vera in molitev. Slednja »mu je prinašala tolažbo, stanovitnost in trdnost …« Kolikor bolj je zasliševalec pritiskal nanj, »toliko bolj je on trkal na Jezusovo in Marijino srce, da bi lahko vzdržal«. Ko moliš, pravi Sivec, »takrat zletiš kot orel v višine … Potem postane samica drugače sprejemljiva. Postane katapult, ki te vrže v duhovna obzorja, da gledaš na svet iz večnostne perspektive. To so bili moji izleti iz celice, moji pobegi mimo vseh paznikov in zasliševalcev«.

Molil je tudi za sotrpine, »da bi jim Bog olajšal trpljenje«, kot tudi za rablje, »ki so ga držali v kleščah«. Prišel je do spoznanja, da so kristjani, tudi če zasužnjeni, »najbolj svobodna bitja, ker so v službi Njega, ki je gospodar neba in zemlje«. Oporo je našel tudi v prijateljskih vezeh, ki jih je vzpostavil, »kajti skupna usoda, skupno bivanje, skupno delo, enaka prikrajšanost vsega človeškega zedini ljudi in ustvari trdno solidarnost«.

Ob odhodu iz pekla »se mu je srce trgalo, ko ni mogel dati sotrpinom zadnjega pozdrava« in jih potolažiti, da se bodo gotovo še srečali »pod svobodnim soncem«. In, povrhu vsega, si moral ob odhodu podpisati še izjavo, da o dogajanjih v zaporih in gulagih ne boš zunaj nikomur spregovoril, ker bi te sicer zadel nov arest. Grožnja in strah pred tem so bili tako hudi, da do osamosvojitve nihče od obsojenih ni spregovoril. Morda to  pojasni, zakaj je knjiga »Skozi ogenj« zagledala beli dan skoraj tri četrt  stoletja po prestanem peklu.