Za razjasnitev pojmov

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Kongres osvoboditve je za nami. Tako so v Novi Sloveniji poimenovali napovedano zmago Ljudmile Novak prejšnji konec tedna na Vrhniki. Tako so napetosti, ki so se stopnjevale že približno dve leti, dosegle svoj višek. Tema, jasno: Janšev (domnevni) monopol nad desnosredinskim političnim spektrom v Sloveniji. Ja, tako. Čeprav je bil kongres Nove Slovenije, je bil na Vrhniki vseskozi v duhu prisoten tudi SDS. Ali vsaj Janez Janša.

Komplikacije

Kompleksno razmerje med dvema desnosredinskima strankama polni časopisne stolpce, televizijske minute in hkrati tudi vse bolj zaposluje javno mnenje. Če je levica že od nekdaj (vsaj od obdobja, ko je Drnovšek izstopil iz strankarske politike) podvržena stalnim pretresom, posledici delovanja stricev iz ozadja in neutrjenega strankarskega ustroja, je veljala slovenska desna-sredina za dokaj monoliten politični blok, na vrhu katerega je bil vselej Janez Janša. Leta 2000, ko se je sestavljala šestmesečna desnosredinska vlada, je bil za predsednika vlade izbran Andrej Bajuk, ker je imela novoustanovljena SLS+SKD, ki je takoj za tem razpadla, večjo specifično težo v parlamentu. Od takrat dalje je SDS, ki se je iz Pučnikove socialdemokratske usmeritve obrnila v nekoliko konservativnejše vode, nesporno prevzela vodstvo v desnosredinskem bloku. Nova Slovenija je od tedaj veljala za zvesto spremljevalko največje stranke na desnem polu, medtem ko je bila SLS, ki je vselej prav tako spadala v desnosredinski blok, za Janšo nezanesljiva spremenljivka. Predanost SDS so posebej očitali pokojnemu predsedniku NSi Andreju Bajuku: kritične opazke na Bajukov račun so prav v preveliki predanosti vodilni stranki skozi koalicijo Slovenija.

Ideja liberalizma v slovenski politiki

Z vzponom mlajše generacije politikov v Novi Sloveniji so se razmerja med strankama začela spreminjati… in to vse bolj korenito. Začetek tega preobrata v javnosti je bilo pred dvema letoma t. i. Toninovo glasovanje o Kučanovi pokojnini. Dejansko pa je šlo samo za javno manifestacijo razlik in nesporazumov med strankama, ki so bila dotlej prikrita pred državljani. Dovolj je bežen vpogled v programske prioritete strank v zadnjih letih. Nova Slovenija je bila vselej stranka, ki je nagovarjala ne samo katoliški delež volilnega telesa, med svojimi temami je imela tudi povojne dogodke v Sloveniji. SDS pa, ki je bila do vladnih strank (t. i. dotedanjega sistema LDS) vselej zelo ostra, je svoje volivce nagovarjala drugače. Mimo dejstva, da je imel Janša kot karizmatični vodja vselej najbolj trdno volilno bazo, je SDS dodatne volivce iskala v drugih bazenih. Naj spomnimo, da je izrazito liberalno ekonomsko politiko prva na dan privlekla prav Janševa stranka ob začetku svojega vladnega mandata 2004-2008: takrat je Janševa vlada ustanovila strateški svet za gospodarstvo, ki so ga vodili mladoekonomisti, krog mlajših ekonomistov, ki zagovarjajo precej izrazita liberalna stališča (z Mičom Mrkaićem na čelu). Med odmevnejšimi predlogi, ki jih je ta skupina takrat iznesla, je bila tudi enotna davčna stopnja. Zamisel se sicer ni obnesla in liberalni strateški svet, kot so si ga zamislili “mladoekonomisti”, je v kratkem razpadel.

Novo pozicioniranje v desni sredini

V zadnjih letih je SDS spremenil svojo strategijo. Stranka je posegla v bazen, ki ga je pred tem obravnavala nekoliko bolj marginalno. Tudi v tem primeru lahko najdemo neko točko preobrata: gre za afero Velikovec, ko je Janša v prvi osebi nastopil proti takratnemu predsedniku republike Danilu Türku, ko je bil leta 2010 v parlamentu predstavljen predlog za predsednikovo ustavno obtožbo po aferi Velikovec. Od tedaj je Janševa stranka prevzela glavno besedo tudi v ideoloških temah, ki so postajale iz dneva v dan pomembnejši element politične agende Janševe stranke. Hkrati je Nova Slovenija, potem ko je mlajša generacija politikov prevzela vajeti stranke, začela iskati nove niše. Po neuspelem poskusu vzpostavitve liberalnega pola, ki je spodletel Virantovi Državljanski listi, se je v ta segment, ki je bil odkrit, pognala prav stranka s krščanskim predznakom. S ponovnim preimenovanjem v krščansko demokracijo so želeli obuditi konotacijo na Peterletovo izkušnjo v Demosu in, še bolj, ustvariti pri volivcih miselno vez z nemškimi krščanskimi demokrati Angele Merkel. Od razpada druge Janševe vlade pa so vse bolj intenzivno začeli poudarjati ekonomski del programa in se pri tem sklicevati na nauke klasično liberalne ekonomije, ki so si jih pred tem “lastili” v Državljanski listi. Še več, Novi Sloveniji je uspelo priklicati v ožjo skupino sodelavcev Rada Pezdirja, nekdanjega ideologa Državljanske liste in enega med bolj izpostavljenimi liberalnimi ekonomisti. Na nedavnem vrhniškem kongresu je bil med govorniki tudi Janez Šušteršič, finančni minister v drugi Janševi vladi in predstavnik skupine mladoekonomistov.

Iskrice

Kaj je bil torej vzrok za rast napetosti med dvema desnosredinskima strankama? V bistvu zmes vseh teh spreminjanj in umeščanj. Dejstvo je, da se nova generacija politikov želi oddaljiti od Janše in SDS. Hkrati pa tudi drži, da je največja stranka v slovenskem desnem bloku preveč “osebno” jemlje to oddaljevanje in se večkrat po nepotrebnem (posredno ali neposredno) zaganja v NSi. Je bilo Toninu res potrebno glasovati za Kučanovo pokojnino? Po mojem mnenju ne. Je bilo Novi Sloveniji v imenu sprave potrebno imeti tako zadržanje pri zakonu o arhivih? Spet, po mojem mnenju ne. Nepotrebno pa je bilo, po drugi strani, da je SDS v iskanju legitimacije svojih volilnih rezultatov leta 2011 producirala afero trenirkarji ali le nekaj mesecev kasneje splošno državno debato o praporščakih. Na Novo Slovenijo so leteli očitki, da se v zadnji volilni kampanji ni jasno opredelila do Janševe obsodbe v zadevi Patria: če pa sliko nekoliko obrnemo, lahko tudi ugotovimo, da je SDS svojo volilno kampanjo osredotočila samo na Janševo zaporno kazen in na slovensko pravosodje. Ostale teme so ostale precej v ozadju.

Strategija prihodnosti

Skratka, da sklenemo. Kljub temu, da se stranki gibata v istem miselnem prostoru, je v poskusih pozicioniranja prišlo v zadnjih letih do precejšnjih iskric. Vprašanje je seveda, kaj si želi v prihodnje slovenski desnosredinski blok. Vprašanje o nastanku nove uveljavljene stranke je še daleč od realizacije. SDS je nazadnje zabeležila precejšen upad volilnega konsenza, NSi pa je zrasla manj od predvidenega. Ampak stranki sta si do nadaljnjega malodane usojeni: Slovenija ima čisti proporcionalni volilni sistem. Kar pomeni, da ena sama stranka ne zmore dobiti dovoljšnjega deleža glasov za sestavo vlade. Glede na odnos SDS z ostalimi strankami je v tem trenutku Nova Slovenija edina možna povezava, pa čeprav tudi samo naveza teh dveh pomladnih strank ne bo dovolj. Obdobja iskric še ni konec, stranki pa bosta morali čim prej svojim volivcem povedati, kaj dejansko nameravata v prihodnje. Za razjasnitev pojmov.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.