V začetku februarja smo objavili javno pismo, s katerim je Jože Kurinčič nadaljeval javno dopisovanje z dr. Zdenkom Roterjem, nekdanjim partizanom, po vojni sodelavcem tajne politične policije, zadolženim za »kler«, sociologom religije in političnim svetovalcem. Kot smo takrat zapisali, se je dr. Roter v Pravem obrazu obregnil ob ljudi, ki so kritično ovrednotili njegovo prvo avtobiografsko knjigo Padle maske. Po njenem izidu leta 2013 se je na to knjigo v obliki javnega pisma odzval tudi Jože Kurinčič, zdaj že nekdanji profesor slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, vendar nanj takrat na ni dobil odgovora. Lahko pa ga je prebral v knjigi Pravi obraz, kjer je dr. Zdenko Roter pismo označil za »nerazumljivo« in »čudaško«, ob tem pa sploh ni odgovoril na njegova temeljna vprašanja, ki jih je izpostavil g. Kurinčič.
V današnjem prispevku pa objavljamo izjemno pronicljiv Kurinčičev odmev na spremno besedo h knjigi Pravi obraz dr. Zdenka Roterja, ki jo je napisal dr. Tine Hribar. Kurinčičev odgovor je bil nekaj dni prej objavljen v februarski 94. številki Slovenskega časa, ki je priloga tednika Družina (Cerkev kot dežurni krivec, str. 6).
Hribarjev epilog Roterjevega Pravega obraza
V spremni besedi dr. Hribar najprej pohvali avtorja, predvsem njegovo iskrenost, ki da je v prejšnji knjigi spominov Padle maske še ni premogel v toliki meri. Takole zapiše: »Padle maske, o katerih govori Roter v tej knjigi, so predvsem maske drugih; svojo masko pa je v veliki meri ščitil in jo tako ohranil. V pričujoči knjigi si masko potegne, tako rekoč strga z obraza. Zato upravičeno nosi naslov Pravi obraz« (Pravi obraz, str. 178).
Je Roter res prvi pretrgal zaroto molka?
Hribarjeva spremna beseda je v marsičem lucidna, v nekaterih poudarkih pa problematična in celo krivična. Problematična je npr. njegova trditev, da je Roter »prvi, ki je pretrgal zaroto molka … če bi med eno izmed bolezni umrl, bi ostali brez izpričane resnice. Se Resnici niti približali ne bi« (PO str 181). Hribar pravi, da je Roter prvi od partizanske strani, ki je tako iskreno pisal o povojnih pobojih in o krivdi partizanske strani zanje. A o pobojih so zelo natančno pripovedovale že mnoge žrtve, pričevalci, ki so se rešili iz brezen, izpred morišč, in tisti, ki so preživeli uničevalna taborišča v Teharjah, v Šentvidu … Tudi če zanemarimo te pričevalce, ker so pač z nasprotne strani, s strani žrtev, Hribarjeva trditev o tem, da je Roter prvi pretrgal zaroto molka, ne zdrži kritične presoje. Tudi na partizanski strani in tudi nekateri nekdanji udbovci so o tem govorili. O tem je pisal E. Kocbek v znamenitem tržaškem samointervjuju, pa tudi drugi, celo nekdanji uslužbenci UJV: npr. Zdenko Zavadav, France Špelič, Albert Svetina. In še v nečem je Hribar površen: pravi, da je Roter tokrat res strgal masko s svojega obraza, da je v prejšnji knjigi pisal le o drugih, tokrat pa pokaže res pravi obraz. Po mojem mnenju tudi ta trditev le deloma zdrži. Res je Roter v zadnji knjigi nekoliko bolj oseben, ampak večinoma tudi tukaj, ko govori o dejstvih, govori o drugih. Sam ni bil skoraj pri nobeni stvari zraven – imel je srečo, da ni bil izbran, pravi. Osebne so sicer ocene zgrešenega ravnanja, sistema in zločinov, a on je bil vedno na robu dogajanja, vedno si je prizadeval za pravo pot.
Spomenik žrtvam enoumja
Hribarjev zapis pa je krivičen v tistem delu, ko govori o dr. Kajetanu Gantarju in Katoliški cerkvi. Gantarju pripiše, da hoče postaviti spomenik domobrancem oz. njihovim voditeljem, čeprav je Gantar v intervjuju v Zavezi, na katerega se Hribarjeva kritika nanaša, rekel, da gre za spomenik žrtvam enoumja (to pa niso le domobranci). »Slovenija se bo prej ali slej kot začarana kraljična zbudila iz sna in bodo po naših mestih in vaseh namesto spomenikov nekdanjim zvodnikom in krvnikom na ruševinah enoumja zablestela imena njihovih žrtev,« pravi Gantar in pri tem aludira na Puškinovo pesem Čadajevu, v kateri Puškin pravi, da bodo na razvalinah samodrštva zapisana imena dekabristov, bojevnikov zoper tiranijo carizma (Zaveza 104, str. 77). Gantar ni nikjer omenil domobrancev, ki bi mu jih Hribar rad podtaknil. Ob tem se lahko vprašamo, ali Hribar ne bi postavil spomenika »žrtvam enoumja«, npr. Šolarju, Terčelju, Vovku, Furlanu, Ehrlichu, Nagodetu, Žebotu, Sircu, Pučniku … namesto spomenika Edvardu Kardelju, ki ponosno razlaga svoj nauk brezobraznim proletarcem na Trgu republike v Ljubljani in ga sam Hribar imenuje »glavnega Zločinca«, krivega za povojni pomor, in seveda tudi glavnega preganjalca omenjenih žrtev enoumja; ali spomenika Borisu Kidriču, ki je bil predsednik vlade Ljudske republike Slovenije v času najhujšega diktature oz. enoumja, in sedaj pred palačo slovenske vlade v Ljubljani straši mimoidoče s svojo nasilniško držo; ali namesto spomenika Matiju Mačku, ki straši v Kočevskem Rogu? Predvsem pa Gantar misli bolj na spomenike v naših glavah in na vrednostni sistemu v slovenskem duhovnem obnebju, v katerem žrtve enoumja še vedno nimajo ustreznega mesta. Še bolj krivičen pa je Hribar do Gantarja, ko mu očita, da je gradil kariero na Univerzi Edvarda Kardelja v svinčenih 70. letih, ko pa so nekatere profesorje – Hribar misli verjetno tudi nase – na FSPN zaradi nemarksističnosti odslovili. Iz Hribarjevega izvajanja se da sklepati, da se je dr. Gantar udinjal tedanji oblasti. Kdor pozna prof. Gantarja, ve, da je to grdo namigovanje, da je veliko časa preteklo, da so ga sploh pustili na univerzo, da je le težko prišel do potnega lista, ko je šel na študij v tujino … Če so dr. Gantarja oblastniki pustili, da je »gradil kariero« v svinčenih 70. letih, je bilo to zato, ker drugega niti približno takega strokovnjaka za klasične jezike, naslednika velikega Antona Sovreta, Slovenci pač nismo imeli. Ob tem pa tudi ne gre zanemariti dejstva, da se klasična filologija kot neka ‘fosilija’ režimu pač ni zdela nevarna, da pa so hoteli imeti ‘trdorokci’ (kot jih imenuje Roter) na FSPN-ju marksistične in preverjene kadre. Klasične filologije na FF pač ni moč primerjati z »rdečim lemenatom«.
Krivičen je Hribar tudi, ko primerja pobite domobrance po vojni s pobitimi partizani na Javorovici. Javorovica je zločin, ki se je zgodil v vojni, domobrance pa so pobijali po vojni. Na Javorovici so se borili vojaki proti vojakom, v Rogu pa so pobijali domobrance kot vojne ujetnike.
Averzija do Katolške cerkve
Hribarjevo publicistično pisanje je zanimivo in jezikovno sugestivno, a ko piše o Cerkvi, navadno zgubi glavo. O neki čudni Hribarjevi averziji do Katoliške cerkve govori že dejstvo, da je ne imenuje tako, kot se imenuje sama (osnova spoštovanja do drugega se kaže tudi v tem, da ga imenuješ s pravim imenom), namreč Katoliška cerkev, ampak RKC (kakor jo poimenujejo domala vsi slovenski pisci, ki jim je Cerkev zoprna). Tokrat piše Hribar o tem, kako se nihče od cerkvenih ljudi ni opravičil za organiziranje protikomunističnih enot med vojno in za grozodejstva, ki so jih te enote zagrešile. Omeni sicer opravičilo škofa Antona Vovka iz l. 45 (ki da je »šel najgloblje in najdlje«), zamolči pa kasnejša opravičila drugih škofov in cerkvenih predstojnikov. Hribar tudi pogreša podobno izpoved, kakršno je zapisal Roter, koga s katoliške strani. Res je, izpovedi, avtentičnih pripovedi, samokritičnih analiz in priznanja krivde ni nikoli preveč. Tudi sam si jih želim. Ljudje svoje slabosti raje zamolčimo kot postavljamo na veliki zvon. Zato bi bilo dobrodošlo več kritičnih analiz domobranstva z domobranske oz. katoliške strani. A po pomoru leta 45 je to težko pričakovati, saj je bila večina prizadetih pobita ali drugače utišana. Težko je tudi pričakovati opravičilo nekomu, ki načrtno zakriva resnico ter širi laži in zmerljivke. A kot rečeno, besed »oprosti« in »žal mi je« ni nikoli preveč in vedno je premalo osebnih avtentičnih pripovedi. V tem ima Hribar prav.
Pričevanje sv. Štefana
Nima pa prav, ko vsako gesto Cerkve zlonamerno razume in tolmači. Tako se je v spremni besedi obregnil ob to, da je slovenska Cerkev ob molitvi za spravo predlagala svojim vernikom, naj bi »sledili pričevanju svetega Štefana, ki je molil za svoje preganjalce« z besedami: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Po moji presoji je težko najti kako primernejše besedilo, ki naj pospeši spravo med ljudmi. Ali ni nekaj najmočnejšega, če smo pripravljeni o svojem mučitelju izreči besede: »Gospod, ne prištevaj mu tega greha!«? In spoznati, da se ljudje pri zločinih ne zavedajo, kaj počnejo, da jih vodi nekaj, nad čimer nimajo moči. Če bi tako premišljevale žrtve partizanskega nasilja oz. njihovi svojci, bi se res laže naselil med nami mir; in prav tako, če bi tako razmišljale žrtve nasilja na partizanski strani. Te besede iz zgodbe o sv. Štefanu so primerne tudi zato, ker zgodbo poznata obe strani. Že zato, ker je bila tudi večina partizanov kristjanov ali vsaj krščansko vzgojenih. Hribar pa namesto da bi sprejel sporočilo omenjenih besed, obtoži Cerkev, da se ima za popolnoma nedolžno in da krivi za medvojno nasilje le partizansko stran in da meni, da je bila samo domobranska stran – kot sv. Štefan – nedolžna žrtev.
Sam mislim, da bi morala sprava preseči tudi narodne okvire, vključiti tudi med vojno nam sovražne Italijane, Nemce in Madžare. Tudi o njih bi morali začeti misliti, da niso vedeli, kaj delajo, ko so zganjali nasilje nad Slovenci; in tudi Slovenci bi se morali zavedati, da kruto povojno maščevanje in etnično čiščenje slovenskega ozemlja ni bilo v skladu ne z moralnimi zakoni ne z zakoni civilnega niti vojaškega prava.
